Živalske upodobitve: lev

Upodobitve leva kot simbola moči in poguma srečamo že v babilonski, perzijski in egipčanski umetnosti. Pomembno vlogo je ohranil še kot podoba Kristusa, evangelista Marka in atribut Moči v kontekstu krščanske umetnosti, poleg orla pa je tudi ena od najbolj priljubljenih živali v heraldiki. Nekaj upodobitev, ki prikazujejo leva, hranimo tudi v Loškem muzeju.

Da je lev kralj živali, je predstava, ki so jo poznali že stari Egipčani in večina starih visokih civilizacij, temelji pa predvsem na njegovih telesnih značilnostih: na košati grivi, ostrem zobovju in krempljih ter glasnem rjovenju. Simbolne pomene moči, poguma in drznosti je lev ohranil vse do danes, skozi tisočletja pa se je njegova simbolika še razraščala. V kozmološki ikonografiji je povezan s Soncem, z elementom ognja, poletjem in jugom (v ikonografiji celin predstavlja Afriko).

Zelo star je tudi motiv boja z levom. Najdemo ga v sumerskem Epu o Gilgamešu, v egipčanski, babilonski, perzijski literaturi ter v mitologiji stare Grčije, pri čemer lev predstavlja utelešenje divjosti, krutosti in silovitosti. Junak, ki zmore premagati kralja živali, si v prenesenem pomenu podredi tudi naravo, ki jo uteleša lev. Tako je bil lev že od časa starih civilizacij ena od najbolj visoko cenjenih lovskih trofej, kar je v veliki meri pripomoglo k iztrebljenju njegove vrste v Evropi. Kljub temu so imeli še srednjeveški miniaturisti priložnost relativno pogosto leva risati po živem modelu, saj je bil kot kralj živali del zasebnih zverinjakov evropskih vladarjev od 12. stoletja naprej. Kadar je motiv boja z levom upodobljen na nagrobniku, ta pridobi dodaten simbolni pomen: zmaga junaka nad divjim levom je zmaga duhovnega (duše) nad telesnim.

V krščanstvu lev pridobi najbolj odlično mesto, saj večinoma predstavlja Boga samega. Že v Stari zavezi je lev bodisi podoba Jahveja ali Kristusa. Lev s krili, eno od bitij tetramorfa ali simbolnih podob štirih evangelistov, ki izvira iz vizije preroka Ezekiela, pa predstavlja apostola Marka. Njegove relikvije so v 9. stoletju prenesli v Benetke. Marko je postal zavetnik mesta, lev pa simbol beneške oblasti. Srednjeveški pisci bestiarijev so levu poleg do takrat že uveljavljenih pomenov, kot so kraljevski značaj, plemenitost, neustrašnost in pogum, pripisovali še modrost, preudarnost in usmiljenost. Lev naj bi namreč ubijal samo, kadar je lačen, pri življenju pa puščal nemočne, preganjane, ženske in otroke.

Pravičnost (Iustistia) kot poosebitev ene od sedmih krščanskih kreposti je pogosto upodobljena sedeča na prestolu z levjimi glavami. Ta motiv se navezuje na prestol kralja Salomona, čigar prestol v Svetem pismu pisci opisujejo kot stoječega na vrhu šest stopnic, okrašenih z dvanajstimi levi, ob prestolu pa sta bila še dva. Lev kot atribut največkrat nastopa v poosebitvi kreposti Moči (Fortitudo). Tako tudi na stropu grajske kapele na Loškem gradu lahko vidimo upodobljeno Moč v bojni opravi, ki jo dopolnjuje ovalen ščit z levjo glavo, kot jo je leta 1915 naslikal Anton Jebačin (1850–1927).

V krščanstvu ima lev lahko sicer tudi popolnoma nasproten pomen in lahko predstavlja peklenske sile ali samega hudiča. Njegov pomen je tako razviden iz konteksta. Levi, ki nosijo stebre v cerkvenih preddverjih, lahko simbolizirajo premagane sile zla, na katerih stoji cerkev. Po drugi strani nastopajo v vlogi čuvarjev, kar lahko razberemo iz njihove dostojanstvene drže in budnega pogleda. Srednjeveški pisci so namreč trdili, da lev spi z odprtimi očmi in je tako vedno na preži.

V posvetnem kontekstu srednjega veka lev nastopa v prizorih lova, kot spremljevalec največjih dostojanstvenikov ali kot znamenje moči in poguma. Še posebej v slednjem primeru ga najdemo kot okras na prestolih, oblačilih in različnih opremi, pa tudi na vsakdanjih predmetih, kot so posode za pitje. V cehovski zbirki Loškega muzeja hranimo kovinski vrč kovaškega ceha iz začetka 18. stoletja, na pokrovu katerega je upodobljen lev. Vzpenja se na zadnjih nogah, okoli prednjih tac se mu vije dolga, kodrasta griva, iz odprtega gobca pa moli ukrivljen jezik. Poleg tega, da je predstavljal moč in pogum, je morda imel apotropejsko vlogo in služil kot čuvaj posode, iz katere so na svojih srečanjih pili člani ceha. Pitje iz skupne posode je bilo običajno početje na srečanjih cehov, ki so enkrat letno potekala v gostilnah.

V sredini prejšnjega stoletja so med arheološkimi izkopavanji na ostankih srednjeveškega gradu na Kranclju našli več kovinskega in keramičnega materiala. Najdbe so strokovnjaki umestili v čas od 11. do začetka 16. stoletja. Na eni od bogato okrašenih gotskih pečnic (plošča iz žgane gline za zunanje stene peči) je tudi podoba leva. Ima močno poudarjene kremplje, dlako (še posebej šop na repu) pa precej stilizirano, kar je sicer bolj značilno za obdobje romanike. Po glavi s pretirano velikimi in izbuljenimi očmi ter gobcem z iztegnjenim jezikom bi tako pečnico prej datirali v bolj zgodnje obdobje kot kasnejše, saj so v gotski umetnosti levi običajno že veliko bolj naturalistično upodobljeni. Realizem se v renesansi in baroku še bolj uveljavi in začne izpodrivati simbolične upodobitve, čeprav so levi še vedno velikokrat počlovečeni.

Kot smo omenili že uvodoma, je bil lev od začetka ena od najbolj priljubljenih heraldičnih živali in ima še danes pomembno vlogo v oblikovanju zaščitnih znakov. Na zunanjosti Homanove hiše na Mestnem trgu v Škofji Loki kranjski grb obdajata dva leva z razcepljenimi jeziki in vihravo grivo, vpeto v renesančni dekorativni trak iz 16. stoletja. Leva sta prikazana v koraku, z dvignjeno sprednjo šapo. Štrenasti šopi dlak in močno razprti prsti so značilni za poznogotsko in zgodnjerenesančno upodabljanje kralja živali v heraldiki. Na Homanovi hiši imata leva najbrž vlogo grbonoscev, kar je ena od njegovih značilnih vlog v tem kontekstu.

Pripravila: Nina Misson

Literatura:

• Janez KEBER, Živali v prispodobah, 2, Celje, 1998.
• Tine GERM, Simbolika živali, Ljubljana, 2006.