Živalske upodobitve: lisica

Čeprav je razširjena skoraj po vsem svetu, se lisica v likovni umetnosti razmeroma redko pojavlja. Bolj pogosto nastopa v ljudskih pesmih, pregovorih in risankah, v likovnih upodobitvah pa jo še največkrat najdemo v ilustracijah basni, bestiarijh in v obrobju molitvenikov, na Slovenskem še na poslikanih panjskih končnicah. Nekaj primerov hranimo tudi v Loškem muzeju.

Fran Erjavec, naravoslovec in pisatelj, je konec 19. stoletja zapisal, da ljudje "o nobenih drugi živali ne vedno toliko povedati, nobena žival se ne slavi toliko v pravljicah, nobeni ni na čast zloženih toliko basni kakor baš lisici. Vsako delo, vsako stopinjo poprej premišlja in preudarja na vse strani, slepi strasti se ne uda zlepa, v največjih skušnjave se zna zatajevati, nikoli ne izgubi zavednosti, nikdar ni v zadregi, v najhujši stiski si ve še pomagati, zvita buča je polna muh in zvijač."

Zvitost je najbolj značilna lisičja lastnost, kar je v svojih basnih izpostavil že Ezop, ki naj bi živel v 6. stoletju pr. n. št. V basni o lisici in Zevsu je vrhovni bog lisjaka zaradi njegove bistrosti celo proglasil za kralja živali, vendar pa ga je kasneje odstavil, saj ni premogel dovolj resnosti, zadržanosti in dostojanstva, ki pritičejo vladarju.

Krščanska ikonografija lisici ni naklonjena in jo označuje kot grešno in nemoralno. Lisica se je tako uveljavila kot tradicionalna podoba hudiča, ki s svojo zvijačnostjo zavaja nedolžne človeške duše in jih pogublja. Ta predstava najbrž izvira iz zgodbe o lisičjem lovu na ptice, ki jo najdemo v srednjeveških bestiarijih. Lačna lisica naj bi se povaljala v rdečem blatu, ki spominja na kri, se ulegla na hrbet in hlinila smrt. Nič hudega sluteče ptice priletijo blizu, takrat pa lisica šavsne in jih polovi. Zgodba je alegorična podoba zlodeja, ki se dela nenevarnega in v svoje kremplje dobi tiste, ki se predajajo grehu, in jih ugonobi.

Lov na lisico

V antičnem obdobju so bile lisice upodabljane zlasti na prizorih lova. Tako je v vhodni sobani stare rimske vile na Siciliji na mozaiku iz 4. stol. n. št. (Villa Romana del Casale) upodobljen obsežen lovski prizor v petih pasovih, ki vključuje tudi lov na lisico s psi.

Še začasa cesarja Avgusta so vsako leto aprila na stadionu Circus Maximus v Rimu uprizarjali kruto igro, pri čemer so na prizorišče izpustili veliko število lisic, ki so jim na repe privezali goreče bakle. Po Ovidiju (Fasti) naj bi ta običaj uprizarjali iz maščevanja za nesrečen pripetljaj, ko je nek otrok mlado lisico zavil v slamo in jo zažgal, uboga žival pa je pobegnila na polje, kjer so pogoreli vsi pridelki. Zgodba spominja na Samsonovo maščevanje nad Filistejci iz Svetega pisma. Samson, eden od izraelskih sodnikov in Hebrejec z izredno fizično močjo, je nalovil tristo lisic. Nato je "vzel plamenice, povezal rep z repom in sredi med dva repa vtaknil plamenico. Nato je na plamenice podtaknil ogenj in pognal lisice na filistejska polja. Tako jim je zažgal snopje kakor tudi še stoječe žito, vinograde in oljke" (Sd 15, 3-6).

Uničevalka vinogradov

Motiv lisice kot uničevalke rodovitnih polj se v Svetem pismu pojavi tudi v Visoki pesmi, kjer se "male lisice" imenujejo "uničevalke vinogradov" (Vp 2, 15). V tem kontekstu se jih največkrat razlaga kot drobne stvari, ki uničujejo ljubezensko zvezo, če jih ne odstranimo. Dvakrat se lisica omeni še v Lukovem evangeliju. Prvič na Jezusovi poti v Jeruzalem, ko mu je nekdo rekel, da bo hodil za njim, Jezus pa je odvrnil: "Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil." (Lk 9, 58) Kasneje je Jezus Heroda, vladarja Judeje, imenoval za lisjaka. Farizeji so Jezusa opozorili, da ga kralj želi umoriti, on pa jim je odgovoril: "Pojdite in recite temu lisjaku: Glej, izganjam demone in ozdravljam še danes in jutri, in tretji dan bom dosegel cilj." (Lk 13,32) Tako je v srednjem veku lisica postala simbol lažnih pravičnikov, hinavcev in svetohlincev.

Izidor Seviljski je v Etimologijah zapisal, da lisica nikoli ne teče naravnost, ampak zavija sem ter tja, kar je postala prispodoba za krivoverca, ki le navidezno spoštuje krščanski nauk. Ker naj bi lisica imela več partnerjev hkrati, so jo srednjeveški moralisti imeli še za podobo pohotnosti in nečistosti. Na oblikovanje take predstave je vplivala tudi rdečkasta barva njenega kožuha. V srednjem veku so si namreč prostitutke lase barvale z rdečo barvo. Še danes je v sodobni simboliki zakoreninjena podoba lisice kot spogledljive zapeljivke. Zaradi njene značilne barve lahko z izrazoma lisica, lisičji imenujemo tudi druge živali s tako dlako. V slovenščini izraz fuks, izposojen iz nemščine (nem. Fuchs - lisjak), pomeni konja rjavkasto (ali rumenkasto) rdeče barve.

Lisica – predstavnica "narobe sveta" in kaosa

V umetnosti renesanse in poznejših obdobjih lisico zasledimo še redkeje. Na Slovenskem jo pogosto najdemo na panjskih končnicah v motivih, ki prikazujejo temo "narobe sveta", v katerem živali prevzamejo človeške vloge. V tovrstnih prizorih panjske končnice na humoren način "odražajo ljudski odnos do sveta". V Loškem muzeju hranimo končnico, na kateri dve lisički brijeta moža (lovca), kar je ponazoritev rečenice "briti norca iz koga". Stanko Vurnik je dotični motiv, pa tudi druge s podobno tematiko, kot je na primer lovčev pogreb, označil za satiro stanov in poklicev – v tem primeru slabih lovcev. Lisica se pojavlja še v prizorih plesa in v prizorih s kočijo, poznamo pa tudi motiv, kjer se dela mrtvo, da privabi k sebi lovca in ga nato ugrizne. Gre za variacijo starega motiva, poznanega še iz srednjeveških bestiarijev, le da zvitorepka zdaj ne lovi več ptičev, temveč lovca.

Simbolika lisice se je v sodobnem času v eni smeri stopnjevala proti zlu. V filmu Antikrist danskega režiserja Larsa von Trierja je postala podoba kaosa in propada. Znameniti slogan filma je postal "Kaos vlada" (Chaos reigns), ki ga izreče lisica, ki žre samo sebe. Na sliki Kjer so divje reči akademske slikarke Tine Dobrajc, ki jo hranimo v Loškem muzeju, ženska figura, prestavljena iz mestnega v divjo, gozdno okolje, razkriva potlačene ženske želje, z lisicami pa se avtorica nanaša na zgoraj omenjeni film.

Po drugi strani lisica pogosto nastopa v risankah in slikanicah, pri čemer jo največkrat odlikujeta bistrost, zvitost in drznost. Junaškega Robina Hooda iz istoimenskega Disneyjevega filma iz leta 1973 je "zaigral" prav lisjak, v popularni kulturi pa je znan še v črno oblečeni španski mečevalec Zorro – njegovo ime dobesedno pomeni Lisjak in zorro v španščini pomeni tudi zviteža (ali barabo, lopova). Ljubiteljem knjig je dobro poznana še lisica iz Malega princa pisatelja Antoina de Saint-Exupéryja, ki glavnega junaka uči pomembnih stvari v življenju, tj. "gledati s srcem" in da je "bistvo očem nevidno". V zgodbi imata s princem tudi pogovor o tem, kaj pomeni udomačenost (ustvarjati vezi, pravi lisica). Prava udomačena lisica pa je svojčas prebivala tudi na Loškem gradu, uršulinke, njegove nekdanje lastnice, so imele namreč na grajskem vrtu lisico z imenom Fuchsi.

Pripravila: Nina Misson

Literatura in viri:

• The Medieval Bestiary: Fox
• Fran ERJAVEC, Domače in tuje živali v podobah, II. del, Ljubljana 1873.
• Tine GERM, Simbolika živali, Ljubljana 2006.
• Janez KEBER, Živali v prispodobah 2, Celje 1998.
• Zmaga KUMER, Godčevski in plesni motivi na panjskih končnicah, Slovenski etnograf, 10, pp. 157–166.
• Gorazd MAKAROVIČ, Panjske končnice ljudske slikarske delavnice iz Selc, Loški razgledi, 9, pp. 119–125.
• Jocelyn Mary Catherine TOYNBEE, Animals in Roman Life and Art, London 2013.
• Stanko VURNIK, Slovenske panjske končnice: donesek k študijam o slovenskem ljudskem slikarstvu, Etnolog, 3, pp. 157–178.