Brezčasovnost slikarja Franceta Miheliča v Bežigrajski galeriji 2

V Bežigrajski galeriji 2 v Ljubljani je od 26. januarja do 20. marca postavljena razstava Nekoč z deli slikarja Franceta Miheliča, ki se je rodil leta 1907 v Virmašah pri Škofji Loki. Razstava sodi v programsko zasnovo historičnih razstav Bežigrajske galerije 1 in 2. Gre za risbe, slike in grafike, pa tudi skice in fotografije iz predstave Sinja ptica (Lutkovno gledališče Ljubljana​, 1964), ki jo je likovno zasnoval France Mihelič, režiral pa Jože Pengov. Miheličeve risbe in grafike so shranjene v Miheličevi galeriji na Ptuju, zbirko njegovih grafik in slik pa hranimo tudi v stalni zbirki Loškega muzeja v Galeriji Franceta Miheliča v Kašči v Škofji Loki.

Wildenlack (Divja Loka) – Stari grad pod Lubnikom pri Škofji Loki

Vsakdanje življenje na utrjeni freisinški postojanki skozi pisne vire in arheološke najdbe

V Loškem muzeju je trenutno na ogled manjša občasna razstava o gradu Divja Loka, katerega ruševine še danes kljubujejo zobu časa skrite v zavetju Lubnika.

Škofji Loki so poleg naravnih obrambnih danosti varnost zagotavljali kar trije gradovi. Ob Stolpu na Kranclju in Loškem gradu je imelo zemljiško gospostvo na območju Škofje Loke še eno postojanko z nemškim imenom Wildenlack oziroma Stari grad pod Lubnikom. Točnega časa nastanka ne poznamo, domneva se, da je bil zgrajen konec 11. oziroma v začetku 12. stoletja. V uporabi je bil vse do potresa leta 1511, ko je bil poškodovan do te mere, da so ga opustili. 

Večjih sistematičnih arheoloških raziskav na gradu še ni bilo, poznane pa so številne drobne najdbe. V Loškem muzeju smo dobili vpogled v obsežno zbirko, ki smo jo v zadnjih letih v celoti dokumentirali. Na podlagi dognanj pridobljenih s proučevanjem predmetov srednjeveške materialne kulture in v povezavi z obstoječimi pisnimi viri smo dobili jasnejšo podobo o življenju srednjeveških prebivalcev te utrjene postojanke.

1817 - »Leto lakote«

V zavesti večinskega prebivalstva je ob odvisnosti od lastnih pridelkov nenehno obstajal strah pred lakoto in pomanjkanjem. Preživetje je bilo v prvi polovici 19. stoletja namreč odvisno predvsem od kmetijstva. Neugodno vreme, bolezni in insekti so občasno povzročale slabe letine in uničevale pridelek. V letih 1814, 1815 in 1816 pa so se klimatske razmere tako poslabšale, da je leta 1817 zavladala splošna lakota.