Pisalna miza z dvorca na Visokem

Začetki in razvoj tabernakeljskih omar

Tabernakeljske omare so v 18. stoletju postale nepogrešljiv del pohištvene opreme višjih meščanskih in plemiških slojev prebivalstva. Razvile so se iz dveh pohištvenih elementov, ki so ju poznali že v 17. stoletju – iz večje kabinetne omarice, okoli katere so nanizani manjši predalčki, in predalnika. Prvo so uporabljali za shranjevanje nakita, denarja, pisem, zbirk (dragega in poldragega) kamenja, šiviljskega pribora in drugih drobnarij, v predalniku pa so hranili perilo in druge tekstilne predmete. V 18. stoletju so oba pohištvena kosa združili; omarico s predali so položili na predalnik in dodali še preklopno ploščo, ki so jo uporabljali kot pisalno površino.

Tabernakeljske omare so svoje ime so dobile zaradi podobnosti z oltarno omarico v cerkvah, v kateri so hranili hostije. Po vseh avstrijskih deželah so se uveljavile v času vladanja cesarice Marije Terezije (1740–1780), zato so jih označevali tudi kot omara Marije Terezije. V času živahne pisalne kulture so svoje mesto našle v bivalnih prostorih lastnika, v njegovih delovnih prostorih ali celo v spalnici in so predstavljale dragocen kos pohištva.

Pisalna miza z dvorca na Visokem

Pisalno mizo je uporabljal dr. Ivan Tavčar v dvorcu na Visokem. Ima značilno trodelno strukturo. Spodnji predalnik s tremi predali in zgornji tabernakeljski del povezuje plošča, ki se je uporabljala za pisalno površino. Po vzoru poznobaročnega in rokokojskega stila vse tri sestavne dele tabernakeljske omare krasijo grafike z raznolikimi motivi, ki so verjetno delo različnih avtorjev.

Čelnice predalov v spodnjem delu so okrašene z grafikami cvetličnih motivov. Tudi preklopna plošča pisalne površine v osrednjem delu je okrašena s šopki cvetlic, ki se ponovijo na čelnicah stranskih predalov zgornjega tabernakeljskega dela. Enokrilna vratca osrednje omarice zgornjega dela pa krasi grafika z motivom zabave.

Upodobitve glasbil na notranjih predalih

Lepljenje predmetov ali pohištva z grafikami je znano že od 15. oziroma 16. stoletja dalje. Veljalo je kot nadomestilo prostoročni poslikavi. Izdelava posebej izdelanih grafik za izrezovanje in lepljenje se je v 18. stoletju še posebej razvila v nemških mestih Augsburg in Nürnberg, v francoskem Lyonu in italijanskih Benetkah. V Franciji so tako okrašenim predmetom rekli découpage (izrezovanje), v Italiji pa so to tehniko poimenovali arte povera (revna, cenena umetnost) ali lacca povera (ceneni lak).

Na grafikah manjših notranjih predalov prevladuje motiv vrtne zabave, ki je bil v 18. stoletju precej priljubljen, saj je bil to eden od načinov preživljanja prostega časa evropske plemiške družbe. Pri tem so pili kavo, kakav ali vročo čokolado in ob igranju na glasbila prirejali zabave. Nekaj glasbil je upodobljenih tudi na predalih.

Na skrajni levi strani sta upodobljena moška, ki igrata na violončelo in violino z nenavadno dolgim vratom. Poleg njiju ženska za mizo igra klavikord ali špinet, ki je vrsta manjšega čembala. Ob mizi pa stoji moški s klarinetom. Na desni strani predala ženska v rokah drži mandolino.

Na levi strani je upodobljen moški, ki igra klarinet, poleg njega je ženska z baročno kitaro, ki ima nenavadno razširjen spodnji del trupa. Na skrajni desni strani pa moški v rokah drži mandolino.

Edini glasbili, ki sta upodobljeni na tretjem predalu, sta rogova, na katera igrata moška, oblečena v zeleni lovski uniformi. Ob njiju je upodobljen pes. Motiv upodablja lov, ki je bil priljubljena rekreacijska in razvedrilna dejavnost plemstva v 18. stoletju.

Pripravila: Biljana Ristić, maj 2022