Platnarstvo, tkalstvo in barvarstvo

Tkalstvo sodi med najstarejša obrtna znanja, z njim pa je, kot poglavitna kulturna rastlina, ki se je uporabljala za tkanje platna, povezan lan. Na Škofjeloškem je bilo ravno platnarstvo ena bolj razširjenih obrti.

V Škofji Loki ter Poljanski in Selški dolini je platnarstvo že v 15. stoletju začelo presegati domače potrebe. Velike količine platna na tem območju v 17. stoletju omenja tudi Janez Vajkard Valvasor, najbolj pa je platnarstvo v teh krajih zacvetelo v 18. stoletju, ko je škofjeloško platno predstavljalo pomemben delež v trgovini takratne Kranjske, freisinško loško gospostvo (s središčem v Škofji Loki) pa je postalo središče kranjskega platnarstva.

V tesni povezavi s široko razvito platnarsko obrtjo je povezano barvanje in tiskanje platna. S tem so se ukvarjali specializirani obrtniki, imenovani barvarji, po domače “firbarji” ali “ferbarji”. Na prve omembe barvarskih mojstrov na Slovenskem naletimo v drugi polovici 17. stoletja, na škofjeloškem območju pa leta 1673. Takrat so barvarji iz Škofje Loke skupaj s tržiškimi in radovljiškimi pristopili k podružnici ljubljanskega barvarskega ceha v Kranju. Obrt se je v Škofji Loki dodobra vpeljala ob koncu 18. in začetku 19. stoletja. V 19. stoletju je bilo tu poznanih šest barvarjev, vsi pa so bili iz predmestja Karlovec. V tem času so se škofjeloški barvarji začeli ukvarjati z modrotiskom. V tem postopku se na tkanino z vzorčastimi modeli nanese posebno rezervirno sredstvo ali t. i. rezervo. Gre za kašasto lepljivo snov, ki barvilu prepreči, da bi se vezalo na vlakna. Rezervo se odstrani, ko je pobarvano blago suho, in na njem ostanejo vidni vzorci v naravni barvi.

Barvarji so imeli delavnice v lastnih domovih. Ob delavnici, največkrat v skednju, so imeli “mungo”, posebno pripravo za likanje, pod streho hiše pa nameščen lesen greben oziroma “grablje” za sušenje pobarvanega platna. Največja barvarska delavnica v Škofji Loki se je nahajala v hiši z domačim imenom pri Ferbar (Karlovec 33, danes Kopališka ulica 8). Tu je imel svojo barvarsko delavnico Jurij Pokorn, kasneje pa njegov sin France.

Z industrijsko revolucijo se je gojenje lanu začelo počasi opuščati, saj so v veljavo prišli novi, finejši in barvno pestrejši materiali. Tudi na Škofjeloškem je platnarstvo v drugi polovici 19. stoletja začelo postopoma propadati, z njim pa tudi barvarska in modrotiskarska obrt. Domače platno so izpodrivali bombažni izdelki, na prelomu iz 19. v 20. stoletje pa je industrijska izdelava začela nadomeščati ročno barvanje in tiskanje platna. Večje barvarne so delovale do konca 19. stoletja, medtem ko so nekatere manjše prenehale delovati šele med prvo svetovno vojno. Takrat so namreč zaradi pomanjkanja bombaža ponovno začeli gojiti lan in iz njega tkati platno, že do druge svetovne vojne pa je njegova raba ponovno upadla.