Ko se je Mojzes vrnil z gore Sinaj z desetimi božjimi zapovedmi, vklesanimi v kamnite plošče, je našel Izraelce, ki malikujejo tele, ki so ga vlili iz zlata. Zlato tele je jezen razbil. Druga božja zapoved namreč pravi: "Ne delaj si moje rezane podobe."

Brajnović s to zgodbo iz Stare zaveze potrjuje svojo tezo, da je krščanstvo v svojem bistvu ideja, zato so vse ilustracije duhovnega prostora odveč, celo v nasprotju z božjo besedo.

Instalacijo sestavlja 27 originalnih reprodukcij umetnin, kipov svetnikov, slik biblijskih zgodb, iz starih umetniških knjig. Na podobe, vrhunce evropske likovne umetnosti, je s sitotiskom odtisnil napis zlato tele.

Zaupamo v zlato

Delo je nastalo v času umetnikovega študija v Angliji, kjer je zbral večje število pregovorov, ki vsebujejo besedo BOG/GOD, najpogosteje v povezavi s kraljem, kraljico, narodom. Besedi je z dodatno črko L spremenil pomen; pojem boga se spremeni v pojem GOLD (zlato) in s tem tudi pomen znanih anglosaških rekov. Zlato, ne bog, je bilo namreč tisto pravo vodilo osvajalne politike britanskega imperija.

Steklenica vina Reset, opremljena z etiketo z afriško skulpturo iz Britanskega muzeja, je postavljena ob jubilejno čašo kraljeve poroke Charlesa in Lady Di.

Reset je posebna serija naravnega vina, ki ga Brajnović zadnja leta prideluje v butičnih količinah na Golem Brdu. Za serijo je oblikoval različne tematske etikete.

Delo je referenca na kolonializem, ki ga je najveličastneje udejanjala in simbolizirala ravno kraljeva družina. Britanski muzej je zadnja leta pod močnim pritiskom držav, ki zahtevajo vračilo dragocene kulturne dediščine, ki so jo odnesli bivši kolonialisti, vojaki in ostali pustolovci. Podobno kot vsi najznamenitejši muzeji, katerih glavnino zbirk tvori plen iz kolonialnih časov.

Tekst, napisan na pisalni stroj, umeščen v starinski okvir s svetilkami za fotografijo.

Delo izhaja iz umetnikovega prepričanja, da so prepiri in vojne zaradi vprašanja, katera vera je prava, odveč, saj je v raju zagotovo dovolj prostora za vse.

Umetnik se nanaša na Žižka, ki je v enem od intervjujev govoril o Direct Link (direktni povezavi), perspektivi direktnega spajanja človeških možganov s stroji, tj. digitalnim oblakom. Brajnović je prišel do zaključka, da je to eden od znakov, da je tehnologija v resnici premagala človeka. Da gre pri napovedanih kiborgih za ukinjanje subjektivnosti, humanosti, kot temu reče Žižek, in s tem človeštva. In da je Armageddon poslednja bitka Nove Zaveze med dobrim in zlim pred poslednjo sodbo neizbežen.

Brajnović je v zadnjih petih letih Armageddon raziskoval, napovedoval, vizualiziral v več svojih delih. Ventilator v krajših intervalih zavalovi zastavo. Zastava je očetova; na rdečo tkanino je s sitotiskom odtisnil prvotno božje ime.

Umetnik z instalacijo inscenira začetek Armageddona.

V trenutku, ko je umetnik na bolšjem trgu kupil stare usnjene čevlje, je dobil asociacijo na politično levico in desnico, kot dve nogi, čevlja istega vladarja. Umetnik ju vidi kot dva dela večje entitete, zato so ostre delitve na (politično) levico in desnico odveč. Za premik človeštva v boljšo družbo pa je potrebno sodelovanje obeh.
 

Video, originalna beležka v zlatem okvirju, 23:57
Video: Igor Paulić

Video je nastal kot reakcija na beležko učenke osnovne šole v Italiji tik pred drugo svetovno vojno, ki jo je umetnik kupil na malem sejmu antikvitet v Trstu. Z otroško pisavo in pisanimi barvami ter risbami so zabeležene vsebine učnih ur tistega časa: glorifikacija kralja, Duceja, vodje fašističnega gibanja Benita Mussolinija in cerkve, osvajanje Abesinije, Etiopije, fašistična kultura.

Video je nastal v sodelovanju z igralko Saro Alzetta, ki je kontinuirano, v enem zamahu prelistala in z nevtralnim glasom prebrala celo beležnico. Obiskovalec je tako potisnjen v uvid, v nelagodno zavedanje nasprotja med teorijo in prakso. Izobraževalni sistem naj bi bil načeloma ideološko nevtralen, vendar je pogosto barvita ilustracija skrajnih ideologij.

Brajnović je dolgoletni redni obiskovalec sejmov starin, starinarnic in bolšjih sejmov, zbiratelj steklovine, keramike, razglednic, tekstilij, knjig, fotografij, pa tudi drugih manjših predmetov kulturne dediščine. Zbirka mu služi kot poriv, vir idej, kreativni arhiv, predmete pogosto uporabi kot elemente umetniških del.

V okviru serije Vse mize so polne gledamo predstavitev umetnika skozi materiale, ki ga trenutno zaposlujejo, idejo bodočega umetniškega dela. Razstavo v razstavi in življenjepis umetnika v enem.

Delo sestavljata svinčen odlitek knjiga Zgodovina umetnosti, ki jo je kupil v antikvariatu v Beogradu in na peskano steklo s sitotiskom natisnjen tekst (s prozornim lakom) Knjiga življenja. Oba elementa tvorita celoto in ponazarjata odnos med dvema človekovima težnjama, med ambicijo, da se njegovo ime vpiše v zgodovino človeštva ali v duhovno, torej v božjo knjigo življenja.

Serija nejavnih dogodkov od 2010, Golo Brdo in različne lokacije

Domačija par Strojari, Poljane nad Škofjo Loko, 24. 9. 2022

Foto: Janez Pelko

Od 2010 Brajnović pripravlja serijo dogodkov z naslovom Večerja z umetnikom. Prvotno (in tudi največkrat) v ateljeju na Golem Brdu pri Rovinjskem Selu v hrvaški Istri, ob delovnih ali prijateljskih obiskih kustosov, umetnikov, ki jim dodaja spreminjajoč se nabor kulturnikov, pa tudi vinarjev in ostalih njemu zanimivih ljudi. Od septembra 2010 pa v okviru svojih razstav po svetu občasno pripravlja tudi mobilno verzijo kot spremljajoči (interni) dogodek ob razstavi, pripravljen v stanovanju oz. zaprti galeriji. Tokrat je bila pripravljena v sodelovanju z Janezom Klobovesom, ljubiteljem in zbirateljem kulturne dediščine, na njegovi domačiji v Poljanah nad Škofjo Loko. Častitljivo stavbo, nekoč strojarno njegovega dedka, v kateri tudi živi, s številnimi izjemnimi predmeti iz bližnje preteklosti ureja v prostorsko instalacijo, serijo malih razstav/postavitev starin, umetnin, vsakdanjih predmetov.

Na prvi pogled običajen kulinarično-družabni dogodek je pravzaprav hepening v prostorski instalaciji, kjer je pomembno vse, od gostov, opreme do hrane in pijače.

Osnovna scenografija prostora, v katerem se večerja dogaja, je preprosta, a dodelana sestavljanka predmetov sodobne umetnosti in bivanjske dediščine. V ateljeju, osnovnem prizorišču serije, ki ga je sam zgradil, ima ves čas postavljeno spreminjajočo se retrospektivo svojih del, pa tudi številne predmete iz svoje bogate, nenehno rastoče etnološke/kulturnozgodovinske zbirke. Za scenografije mobilnih večerij s seboj prinese nabor starih posod, tkanin, celo luči in jih skupaj z izbranimi elementi v gostujočem prizorišču sestavi v prostorsko instalacijo, z osrednjo dolgo mizo z opremo: posodo, prti, priborom.

Umetnik vedno kuha sam, občasno ob pomoči žene, lokalnih sodelavcev in gostov. Hrana je pozorno izbrana, lokalna, sezonska, enostavna, naravno pridelana: siri, vino, olive, paradižniki. Ob gostovanju izbor, ki ga prinese s sabo, vkomponira v jedilnik, sicer sestavljen z lokalnimi poznavalci.

Njegov tudi v umetniški praksi ustaljen postopek “naredi sam”, DIY, je najdlje pripeljal pri vinu. Že leta prijateljuje in sodeluje z lokalnim vinarjem Marinkom Pavlovičem - Mako, ki je pred leti zasadil nov ekološki vinograd in začel z mikropridelavo biološkega vina. Tega se je v zadnjih letih lotil tudi umetnik in ga zdaj prideluje v butični seriji. Skrbi za tri dolgo zapuščene vinograde, ki so mu jih v zameno za redno vzdrževanje pustili obdelovati lastniki. Nekaj trt pa je nasadil tudi na Golem Brdu. Mikrokoličino vina, ki ga pridela, porabi na večerjah oz. v svojih drugih projektih. Enega od njih, vinsko serijo Armageddon, je Brajnović začel leta 2019, ko je na Golem Brdu pridelal prvih nekaj litrov vina. Končal jo bo s sedmo edicijo; na tokratni večerji je bila osrednji element postavitve Armageddon 3.0.

Za nekaj večerij je pripravil tudi posebne steklenice z nalepkami, sicer del projekta Prijatelji, ki je poklon prijateljem, velikanom hrvaške konceptualne umetnosti.

Večerja z umetnikom je živa manifestacija ideje, da se kulture med seboj vedno oplajajo in nadgrajujejo. Kulture v veliko pomenih besede: vizualne, gastronomske, etnološke, bivanjske … Posebna je tudi zato, ker gre za najdaljši kontinuiran projekt, ki se skozi leta razvija, in zdi se, da Tomislav z leti večerjo spreminja v konkretno kompleksno manifestacijo vseh nivojev svoje umetniške prakse.

Za vsako večerjo ostane nekaj fotografij. Včasih je fotografija vključena v razstavo.

Video: Janet Biggs
5:21

Projekt/odprava Arktični krog se je v organizaciji fundacije The Farm iz New Yorka odvila oktobra 2009. Petnajst umetnikov, trije znanstveniki in ekipa (direktor fundacije, novinar in pet članov posadke) je petnajst dni plula po fjordih Svalbarda, približno 1.000 km od severnega pola. Stoletna lesena jadrnica je tako postala začasen inkubator za razmišljanje, raziskovanje in sodelovanje njenih skrbno izbranih potnikov. Surove razmere v fjordih arhipelaga, od koder ponavadi krenejo ekspedicije osvajanja daljnega severa, so narekovale način realiziranja umetniških projektov in izvajanja znanstvenih raziskav. V zunanjem prostoru so se zaradi mraza, nevarnih področij na ledu in divjih živali lahko gibali le organizirano v skupini. Tudi bivanje na stari leseni jadrnici, pravzaprav kulturni dediščini, je zahtevalo veliko prilagajanja in sodelovanja. Sploh umetniki, ki so na ladjo prišli že z izdelanimi koncepti umetniških del za izjemno priložnost v izjemnem okolju, so bili prisiljeni v sodelovanje z drugimi in skupno delo pri razvoju in izvedbi umetniških del med ekspedicijo.

Video Ego Trip Noorderlicht, posnet prav na tej ladji, je sicer del večletne serije Ego Trip, v kateri se umetnik ukvarja z vprašanjem človeškega ega. Serijo sestavljajo fotografije (in pričujoči video) umetnika v vedno isti obleki s “skrivnostno” osvetljenim obrazom na različnih koncih umetnostnega sveta (od New Yorka do Benetk), posnetih v specifični svetlobi, ko se dan preveša v večer. Obleko s samostojno razsvetljavo je skonstruiral sam.

Serija z inscenirano fotografijo z lučjo simbolno vizualizira sicer očem nevidni ego, ki po Tomislavovem prepričanju pogosto narobe usmerja človekove dejavnosti, zgolj sebično vase, ne pa k družbi, ki ji pripada. S serijo tako osvetljuje tisto, kar so nekateri člani arktične odprave prav tako nevidno odložili, ko so bili prisiljeni vnaprej zamišljene ambiciozne individualne umetniške projekte zamenjati za skupno grajenje skupnih.

Na eni od ekspedicij odprave Arktični krog, ki je ladjo lahko zapuščala le v skupini in z oboroženim spremstvom, je Brajnović pred zapuščenimi ostanki človeških naseljencev (večinoma iskalcev zlata), zaradi mraza zelo dobro ohranjenimi opomini na pohlep naše civilizacije (v tem primeru zapuščenem kamnolomu), naredil serijo intervencij, napisov v snegu, in jih fotografiral.

S prstom pisan zapis z rdečo barvo na surovem lanenem platnu, tekst umetnika

Delo je reakcija na leta 2011 ustanovljeni prvi Bienale slikarstva v Zagrebu. Platno je skupaj s tekstom poslal na natečaj bienala. V tekstu utemeljuje, da je koncept bienala, ki deli medije na sodobne in mrtve/nesodobne, v izhodišču napačen. Za Brajnovića ni nesodobnega medija, je le nesodoben umetnik. Sodobni umetnik ni sodoben zaradi uporabe določenega medija, slika je lahko sodobna, videoinstalacija pa zastarela. Sodobnost določa umetnikova ideja, ki jo izvede v tistem mediju, ki je zanjo najprimernejši, pa naj bo to slika, video ali prostorska instalacija.

Ni bil izbran.

Vinsko serijo Armageddon je Brajnović začel leta 2019, ko je na Golem Brdu pridelal prvih nekaj litrov vina. Pričujoča steklenica je prototip, do sedaj je naredil štiri, napoveduje pa, da bo steklenic sedem. Prve edicije je umetnik razstavil na razstavi v Slavonskem Brodu, bile so del performansa v Gradcu, ena je bila uporabljena kot del instalacije Večerje z umetnikom, pripravljene kot dogodek ob tej razstavi ter dokumentirane in vključene v to razstavo kot fotografija (št. 10).

Steklenica Armageddon, prototip 1.0 in 2.0, je postavljen skupaj z izborom praznih starih steklenic iz Brajnovićeve zbirke. Umetnik ilustrira svojo tezo, da je postmoderna pozicija, da ni ene resnice, pač pa skupek različnih narativov, teorij, zgodb in pogledov, napačna. Prepričan je, da je resnica obstaja, ne glede na to, ali jo (pre)poznamo ali ne. Vse steklenice so prazne, razen Armageddona.

Steklenica rdečega vina je direktna asociacija na bes, kri, seveda pa ima izjemno pomembno krščansko simboliko Kristusove žrtve.

Leta 1998 je Ivan Kožarić, eden najpomembnejših sodobnih hrvaških kiparjev, naredil kip Franja Tuđmana, hrvaškega generala, zgodovinarja in prvega predsednika Republike Hrvaške po razpadu Jugoslavije med letom 1990 do smrti leta 1999.

Brajnović je v busti predsednika iskal za Kožarićevo delo značilno subverzivnost, a je ni našel.

Nasprotje med Kožarićevo večdesetletno umetniško prakso, v kateri je pogosto kritično reflektiral strukture moč, in slavilno portretnim kipom avtokratskega hrvaškega predsednika, ga je zmotilo.

Brajnović je reagiral z delom, za katerega je v časopisu objavljeno reprodukcijo kipa s sitotiskom z zlato barvo natisnil na zlato podlago. Delo je referenca na Kožarićevo znamenito serijo zlatih del, ko je leta 1971 v svojem ateljeju na Medulićevi ulici 12 v Zagrebu pobarval v zlato vse predmete, tako umetniške kot neumetniške.

Brajnović je uporabil časopisno fotografijo z vidnimi tiskarskimi rastri in slabšo ločljivostjo ter naredil tri identične kopije, ki jih razstavlja kot triptih. Tako je hotel pozornost s forme/podobe (originalne kiparske buste) speljati na vsebino. Zlato ima v Brajnovićevem delu namreč temen sijaj, saj po njegovem označuje pomen, ki ga je ugled dobrega umetnika z izdelavo kipa dal problematičnemu portretirancu, avtoritarnemu populističnemu politiku. Vrednost, tudi umetniška, ni absolutna, ničvredno lahko postane umetnost in umetnost ničvredna.

*Naslov Kožarevo zlato je neprevedljiva besedna igra, zato smo ga pustili v originalu. Je mala parodija na Kožarića s prirejeno verzijo njegovega priimka, ki aludira na znamenito knjigo Zlatarevo zlato (Zlatarjevo zlato) Avgusta Šenoe.

Umetnik je vojak v zrelem žitu

22:26 

Delo Umetnik je vojak v zrelem žitu je sestavljeno iz avdiozapisa in originalne grafike, na kateri je s sitotiskom odtisnjen tekst.

Naslov izhaja iz provokativnega vprašanja, kakšna je razlika med umetniki in turisti, ki ga je leta 2009 umetnikom, udeležencem Arktične odprave, zastavil novinar Matt Holzman. Vprašanje je bilo za Tomislava sprožilec za razmišljanje o vlogi in dolžnostih umetnika, nekaj let kasneje pa se mu je med brskanjem v antikvariatu v Belgiji odgovor naenkrat pojavil pred očmi. Našel je namreč originalno grafiko v globokem tisku iz leta 1888, na kateri je prikazana bitka vojakov v zrelem žitu. Pod grafiko piše: Les blés sont mûrs, Žito je zrelo. S sitotiskom je na grafiko odtisnil tekst v francoščini: L'artiste est un soldat dans les blés mûrs (Umetnik je vojak v zrelem žitu), jo uokviril in skupaj z avdiodelom združil v novo delo z enakim naslovom.

Brajnović, pa tudi ostali udeleženci arktične odprave so čutili skorajda dolžnost, da morajo ustvariti dobro umetniško delo, da upravičijo svojo udeležbo na unikatnem, logistično zahtevnem, le za peščico izbrancev pripravljenem potovanju. Kar je v sebi kontradiktorno z bistvom umetnosti. Brajnović se ni počutil kot turist, pravzaprav niti ne kot umetnik na ekspediciji, pač pa bolj kot vojak na misiji v prekrasni naravi, ki je sploh ne zazna.

Delu je dodal še avdiozapis z naslovom Vojak v zrelem žitu, ki je bil 2015. narejen kot samostojno delo za oddajo Slika od zvuka na Tretjem kanalu hrvaškega nacionalnega radia, na katerem je bil 13. junija 2015 tudi predvajan. Sestavljen je iz zvočnih zapisov iz umetnikovega osebnega arhiva ter njegovih tekstov in kratkih objav na Facebooku skozi daljše časovno obdobje, ki jih bereta profesionalna spikerja. Bolj poetične bere spikerka, bolj filozofske spiker. Njuna vrhunska dikcija in “radijski” glas iz poročil dajeta delu dodatno resnost in prepričljivost. Med branimi teksti se nizajo razni zvočni zapisi, melodije z digitaliziranih plošč, posnetki zgodovinskih političnih govorov in glasba iz časov in spominov umetnikovega otroštva.

Delo tako govori o odgovornosti in nalogah umetnika danes, o pomenu umetnosti v širšem družbenem kontekstu, o umetnosti kot načinu razmišljanja. In o mentalni poziciji vojaka – umetnika, ki je na pomembni misiji sredi krasne narave, zrelega žita, ki ga ne bo nihče požel. Celota se bere kot obupavanje in žalost zaradi zgodovinske nemoči in neuspeha človeka.