Skok na vsebino // Skok na navigacijo
V stalni zbirki Loškega muzeja hranimo pohištvo družine Kalan, ki je na Dvorcu Visoko v Poljanski dolini živela skoraj 250 let. Med pohištvom, ki je iz druge polovice 18. stoletja, sta dve postelji, skrinja, dve omari, sklednik in otroška posteljica. Vzglavji večjih postelj sta ozaljšani s simboloma.
Ovca je poleg psa ena od najstarejših domačih živali, ki so jih ljudje udomačili približno ob istem času kot govedo. V krščanski tradiciji je uveljavljen simbol, v Loškem muzeju pa hranimo bolj malo njenih upodobitev.
Pred nekaj dnevi so kustosi Loškega muzeja dokumentirali sliko Franceta Miheliča Partizansko taborišče, ki jo je umetnik izdelal v tehniki oljnega slikarstva na lesonit leta 1949 in je v zasebni lasti.
Konj je že od bronaste dobe ena najpomembnejših domačih živali. Njegova raznolika in bogata simbolika še danes kaže predvsem na njegovo nekdanjo pomembnost zlasti kot vprežne, jezdne in statusne živali. V Loškem muzeju Škofja Loka ga najdemo tako na upodobitvah iz srednjega veka kot v delih Iveta Šubica in Franceta Miheliča.
Čeprav je razširjena skoraj po vsem svetu, se lisica v likovni umetnosti razmeroma redko pojavlja. Še največkrat jo najdemo v ilustracijah basni, bestiarijh in v obrobju molitvenikov, na Slovenskem še na poslikanih panjskih končnicah.
V likovni umetnosti se človekov odnos do psov kaže tudi v tem, da so vključeni v številne individualne ali skupinske portrete, poleg tega pa se na upodobitvah pojavljajo tudi samostojno. Manjši psiček je vključen tudi v skupinski portret družine Erberg iz začetka 18. stoletja, ki je na ogled v stalni zbirki Loškega muzeja Škofja Loka.
Hrana povezuje naravo z družbo in kulturo, kot táko pa jo je treba brati tudi v Šubičevih delih, kjer je navadno vključena v različne likovne motive: od dela na polju, predelave hrane, do omizja ali portretov. Do hrane in kmečkega dela je umetnik čutil globoko spoštovanje, zato imata lahko tudi simbolni pomen.
V loškem okolju, kjer ima krajinsko slikarstvo dolgo in bogato tradicijo, se je v drugi polovici 20. stoletja zgodil svojevrsten prelom. Doživljanje krajine je postalo ekspresivno in ponotranjeno, hkrati pa so se slikarji začeli odpirati takratnim modernim, novodobnim vplivom, ki so prihajali v naše kraje iz tujih centrov evropske in svetovne umetnosti.
Loški muzej Škofja Loka v svoji stalni zbirki hrani več likovnih del Gvidona Birolle, znanega predvsem kot risarja – karikaturista in ilustratorja. Med njimi sta tudi dve z motivom Škofje Loke.
Na zunanji steni Loškega gradu, blizu glavnega vhoda v muzej, se nahaja relief Smrti s koso, eden od redkih ohranjenih ostankov cerkve sv. Martina v Poljanah nad Škofjo Loko, ki je bila po drugi svetovni vojni porušena.