Logonderjev nagrobnik Kekčevih v Stari Loki

Pogrebna umetnost simbolizira kulturne funkcije, vendar so na splošno namenjene izražanju prepričanj skupnosti v življenju po smrti. Simbolizira tudi smrtnost človeštva in kulturne vrednote. V nekaterih skupnostih je bila pogrebna umetnost uporabljena za pomiritev duhov in preprečevanje, da bi mrtvi posegali v dejavnosti živih. Tovrstno obliko umetnosti je mogoče zaslediti že v starejši kameni dobi, še posebej pa se razvije na Bližnjem in Daljnem vzhodu ter v Egiptu. Nagrobna umetnost se nanaša na različne oblike umetnosti, ki se oblikujejo ali umeščajo v odlagališče mrtvih, torej grobnico ali grob. Vključuje lahko skulpture, obliko groba ali grobno blago.

S pogrebno umetnostjo se je v Škofji Loki ukvarjal tudi kipar Tone Logonder, ki je v tem segmentu svojega ustvarjanja (poleg ostalih javnih del) za seboj pustil neizbrisno sled ne le na Loškem, ampak tudi v širšem prostoru. Predvsem ga poznamo kot mojstra portreta in javne plastike. Čeprav so med njegovimi deli na tem področju najzanimivejši reliefi, ki odslikavajo vpliv kiparja Ivana Meštrovića, je pri pregledu Logonderjevega opusa nujno obravnavati tudi manj znano nagrobno plastiko, ki se nahaja v desnem kotu vzhodnega dela pokopališča ob cerkvi Svetega Jurija v Stari Loki. Gre za kamniti nagrobnik družine Kekec iz druge polovice 70. let prejšnjega stoletja, ki z odlično kiparsko izvedbo pritegne pogled mimoidočega. Za razliko od večine podobnih dekorativnih rešitev se je kipar namesto “klasičnega” nagrobnega motiva androginega angela ali Kristusa odločil, da žalost ob izgubi svojca ponazori z dekliško figuro. Speča deklica (v čepečem položaju) si trudno glavo naslanja na roki, sklenjeni okoli lastnega telesa, z lahno draperijo pa si pokriva desno rame. Delo je podano v umirjenih, slovesnih gestah, ki jim sledi (in jih podpira) umirjena draperija, v svoji nadčasovni lepoti pa je mistično zazrto v duhovni svet. V temelju je dekliška plastika diskretno upodobljen ženski akt s senzualno razkritim hrbtnim delom, kar je velika posebnost v okviru nagrobne umetnosti na Slovenskem. Za nagrobnik Kekčevih v Stari Loki je značilna izvedbena mehkoba, ki odseva lirično plat Logonderjevega ustvarjanja, najbolj prepoznavno prav v oblikovanju ženskih aktov in otroških glavic.

Večino Logonderjevih kiparski del zaznamujeta realizem, najbolj opazen v portretih, in ekspresionizem. Pri slednjem se poslužuje stilizacije in odmišlja nepotrebne detajle. Na ta način pridobi na voluminoznosti, monumentalnosti in slovesnosti. Pri starejših skulpturah rahlo odmevata meštrovičevski zanos in trša modelacija, v nagrobni plastiki in medaljerskem delu pa je opazna navezava na antično kiparstvo in staro mezopotamsko umetnost, ki jo je mojster očitno dobro poznal in občudoval. Za nagrobnik Kekčevih v Stari Loki to ne velja. V tem primeru so Logonderjeva glavna prizadevanja usmerjena v mehkobo linij in lirsko intonacijo. Dekliški motiv je izveden v znamenju kompromisa med usmerjenostjo k plastičnim oblikam in rahlo težnjo po stilizaciji. Upodobitev žalobno speče deklice je kljub manjšemu formatu monumentalna, a hkrati, zaradi mehkobe volumna, linij in enakomernega ritma jedrih oblik, izrazito lirična.

Pripravil: Boštjan Soklič