Obrazi časa

Portreti iz muzejskega depoja

Portretiranje je eden najbolj priljubljenih in tudi najstarejših načinov opisovanja človekove pojavnosti, kar jih poznamo, tako zunanje kot notranje. Že od nekdaj je bil portret ena osrednjih nalog likovne umetnosti. Najstarejši znani (ohranjeni) portreti so nastali v spodnjem Egiptu med prvim in tretjim stoletjem našega štetja. Gre za tako imenovane fajumske portrete, ki so jih kot posmrtne maske povili skupaj z mumijo in jih zakopali. Ti idealizirani, a še vedno realistični portreti so močno vplivali na sočasno rimsko umetnost, njihov odmev pa je zaznaven celo v kasnejši evropski srednjeveški umetnosti. Pojem portreta se je skozi zgodovino spreminjal glede na potrebe naročnikov. Njegova oblika je odvisna od kronološkega obdobja in kulturnega konteksta, znotraj katerega je nastal. Ker je umetnost zrcalo družbene klime, je portret eden od pokazateljev mentalitete, ki vlada v določeni družbi v določenem času.

Med antiko in poznim srednjim vekom portreta kot samostojnega likovnega žanra praktično ni. Rojstvo prvih evropskih slikanih portretov postavljamo v Francijo, kjer se na začetku 14. stoletja pojavijo v obliki miniatur v rokopisnih knjigah. Slikani portreti knezov, visoke duhovščine, a tudi premožnih trgovcev in bankirjev zaznamujejo 15. stoletje in v okviru tabelnega slikarstva dosežejo vrhunec med italijansko renesanso. Tudi severne dežele k razvoju portreta prispevajo pomembne, zanimive in inovativne rešitve. V 16. stoletju se portretna umetnost razbohoti v vseh takratnih evropskih umetnostnih središčih (od Firenc, Rima, Benetk, Milana, Madrida, vse do Prage, Pariza, Londona, Amsterdama idr.). Na prehodu med renesanso in barokom se v Španiji pojavi "tipizirani" portret, ki ne kaže psiholoških karakteristik upodobljencev. V času baroka nastajajo "primitivno" naturalistični portreti, ki kažejo svet brez olepšav, ter skupinski portreti – prijateljski, družinski, dvojni, trojni. Za 18. stoletje je značilen meščanski portret, ki ne posnema več fevdalnega. Vzporedno se spet razmahne miniaturni portret, izhajajoč iz iluminiranih rokopisov. Težnja po psihološkem podajanju, ki se vzpostavi v tabelnem portretnem slikarstvu, se v bidermajerskem času 19. stoletja izgubi v "romantični" harmoniji človeka, predmetov, ki ga obdajajo, in okolja. Kasneje (ob pojavu impresionizma in drugih izmov) se narava portretnih upodobitev (posledično zaradi vplivanj eksotičnih umetnostnih tradicij na evropsko umetnost) popolnoma spremeni. Pojavi se tudi fotografija, za katero ob njenem nastanku nekateri menijo, da bo uničila slikarstvo. 20. stoletje je čas psihološko vizionarskih portretov, odmikanj od ustaljenih konvencij, modernističnih stilizacij, deformacij in redukcij. Na sodobni portret intenzivno vpliva potrošniška družba z medijsko ikonografijo. Največjo spremembo v mišljenju in odnosih med človekom in podobami, ki jih izdeluje, pa prinese digitalna tehnologija. Digitalna podoba je podlaga sodobnih umetniških praks in nesporno vpliva tudi na tako imenovane klasične ali tradicionalne umetniške načine.

S portretom se že stoletja srečujemo na več umetnostnih področij, in sicer v literaturi, slikarstvu, kiparstvu, grafiki, risbi in filmu (videu). Gre za opis, zapis, sliko, ki upodobljenca predstavlja z vsemi osebnimi potezami: te na določenem umetniškem področju zaznamo in jih s pomočjo izbrane tehnike prenesemo v upodobitev. Sprva je bil portret namenjen zgolj reprezentaciji zunanjega videza portretiranca, kasneje pa se je uveljavila težnja po upodobitvi njegove osebnosti in razpoloženja. Glede na svoj formalno-vsebinski značaj je portret lahko monumentalen, reprezentativen, intimen, idealističen, naturalističen in satiričen. V portretni umetnosti na področju slikarstva poznamo tudi različne izreze, kot na primer portret, ki prikazuje samo obraz ali glavo, doprsni in dopasni portret ali portret, ki sega do bokov, do kolen in celopostavni portret. Ikonografsko je portret lahko samostojen ali podrejen: ko gre za povezovanje z drugimi motivi, delimo portrete na zgodovinske, žanrske in alegorijske.

V stalni umetnostnozgodovinski zbirki Loškega muzeja hranimo preko 40 slikanih portretov iz različnih umetnostnozgodovinskih obdobij. Najstarejša dela so nastala v drugi polovici 17. stoletja, najmlajša pa v 70. letih prejšnjega stoletja. Dvajset del izhaja iz dvorca Ivana Tavčarja na Visokem, preostala pa so iz bogate in raznolike Strahlove zapuščine ter drugih virov. Gre za upodobitve posvetnih in cerkvenih dostojanstvenikov, meščanskih veljakov in preprostih ljudi. Glavnina del je izvedena v tehniki olja na platno. Presenetljivo je dejstvo, da je precej del iz časa baroka in rokokoja. Hranimo celo 3 primerke "preoblečenega portreta", na katerih so rokokojske dame predstavljene kot personifikacije letnih časov, četrta slika je izgubljena. Take reminiscence na antično umetnostno tradicijo so v slovenskem prostoru zelo redke. Največ ohranjenih del je primerkov portretne umetnosti meščanske dekadence.

Preko portretnih upodobitev lahko marsikaj izvemo o oblačilni kulturi in modi časa, v katerem so nastale, podoživljamo naslikana vzdušja in analiziramo različne obrazne tipe, karakter in razpoloženja upodobljenih oseb. Glede na številne zanimivosti portretnih del iz našega depoja in njihove očitne likovne kvalitete si bomo muzealci Loškega muzeja v prihodnosti vztrajno prizadevali za vzpostavitev nove stalne muzejske postavitve z izborom portretov iz depoja. Na žalost smo pri pregledu del ugotovili, da jih je veliko v slabem fizičnem stanju. Vzrokov za obstoječo situacijo je več: od neprimerne hrambe in neustreznih pogojev hrambe v preteklosti do prepogostega transporta z ene lokacije na drugo. Najpogostejše poškodbe, ki smo jih odkrili, so odrgnine in raze na površini platnenih podlag, luknje, zaprašenost, zbledelost barvnih ploskev, vegasti ali zlomljeni okviri idr.

Ker so trenutno dela še v neprimernem stanju za javno prezentacijo in ker jih skušamo zaščititi pred nadaljnjim propadanjem, si prizadevamo za intenziviranje sodelovanja z Restavratorskim centrom, ki naj bi jih v doglednem obdobju strokovno pregledal, ocenil poškodovanost in restavriral.

Pripravil: Boštjan Soklič