Poosebitve kreposti v kapeli Loškega gradu

Kapelo Loškega gradu je po naročilu uršulink leta 1915 poslikal ljubljanski slikar Anton Jebačin (1850–­1927). Poslikave so bile po drugi svetovni vojni prekrite, leta 2015 pa ponovno odkrite in restavrirane. V kupoli so poleg freske nadangela Mihaela in poslikav z arhitekturnimi elementi upodobljene poosebitve sedmih krščanskih kreposti. Prispevek skuša natančneje opisati in razložiti njihove atribute in razporeditev v kupoli.

S številom sedem je po krščanski mitografiji močno zaznamovano celotno vesolje (sedem planetov, sedem planetarnih sfer, sedem dni v tednu), sedmiška simbolika pa je pomembna tudi v moralno-didaktični ikonografiji, vedah in znanostih. Krščanstvo je iz pozne antike povzelo motiv sedmih svobodnih umetnosti, ki jih v poznem srednjem veku in renesansi dopolni sedem teoloških ved. S številom sedem je zaznamovan tudi sistem kreposti, ki jim nasprotje predstavlja sedem grehov in sedem pregreh. Katekizem Katoliške cerkve kreposti opredeljuje kot “trajne in stalne popolnosti uma in volje, ki uravnavajo naša dejanja, urejajo naše strasti in vodijo naše vedenje v skladu z razumom in vero.” Kreposti se delijo na teološke ali božje, med katere sodijo vera, upanje in ljubezen, ter kardinalne ali glavne, ki so razumnost (ali preudarnost), pravičnost, srčnost (ali moč) in zmernost. Slednje imajo svoje temelje v antičnih značajskih vrlinah in jih najdemo že pri Platonu. Sedmim krepostim ustreza sedem darov Svetega Duha in sedem del usmiljenja.

Poosebitev v likovni umetnosti pomeni antropomorfno (največkrat žensko) figuro, ki predstavlja idejo ali nek abstraktni pojem, prepoznavamo pa jih po njihovih atributih ali predmetih, ki služijo kot uveljavljeno znamenje za identifikacijo. Taki atributi imajo avtonomno simbolno vrednost in pojasnjujejo ali dopolnjujejo osnovno vsebino motiva. Poosebitve kreposti imajo svoj izvor v antičnih poosebitvah bogov, v katerih se je podoba božanstva “skrčila” na za njih značilne atribute. Slednje lahko razumemo kot odraz razvoja abstraktnega mišljenja pa tudi vsesplošne sekularizacije grške družbe v času zgodnjega helenizma, ko je večina grških božanstev bila razumljena le še kot poosebitev idej, pojmov ali kozmičnega dogajanja.

Sedem krščanskih kreposti v kupoli je nastalo v sklopu poslikave celotne loške kapele leta 1915 po naročilu reda uršulink, ki so imele v tem času na Loškem gradu svoj vzgojno-izobraževalni zavod. Da so freske nastale tudi kot odgovor na 1. svetovno vojno, priča napis v ovalnem medaljonu na stropu, ki pravi NIHIL NOCEBVNT DEO NOBISCVM HOSTILIA BELLA (Nič nam ne bodo škodovale sovražne vojne, če je Bog z nami). Nasproti medaljona, ki je nad vhodom v kapelo, je poosebitev Vere, kar še utrjuje sporočilo napisa in poudarja pomen ohranitve vere v skrajnih situacijah, kot je vojna. Glavna teološka krepost je sicer Ljubezen, zato na tak način izpostavljena poosebitev Vere ni naključje. Levo in desno od figure Vere sta Ljubezen in Upanje, ki zaokrožujeta trojico teoloških kreposti. Po dve kardinalni kreposti sta umeščeni še na vsako stran napisa, tako da ima celota simetrično razporeditev: če bi potegnili črto od poosebitve Vere do napisa, celotna poslikava razpade na dve polovici, v kateri sta na vsaki strani ena teološka in dve kardinalni kreposti.

Vera (Fides) je upodobljena s svojima uveljavljenima atributoma: v eni roki drži križ, v drugi pa zlat kelih. Križ je najbolj prepoznaven simbol krščanske vere in Kristusove žrtve. Tudi kelih, ki je obredna posoda evharistije, je kristološki simbol, saj v podobi vina med obredom maše predstavlja Odrešenikovo kri. Figura na freski s pogledom, uperjenim v nebo, izraža trdno prepričanje v Odrešenika, ki je s samožrtvovanjem na križu in prelitjem lastne krvi odrešil človeštvo. Po Katekizmu katoliške vere je Vera “božja krepost, s katero verujemo v Boga in sprejemamo za resnico vse, kar nam je razodel in nam sveta Cerkev predloži v verovanje, kajti Bog je resnica sama.”

Mladenka, ki z desnico drži sidro, levico pa ima pritisnjeno na prsi, predstavlja Upanje (Spes). Sidro je v antiki pomenilo varnost, v krščanstvu pa se je razvilo v podobo upanja, ki jo najdemo tudi pri svetem Pavlu: “To upanje je za nas kakor varno in zanesljivo sidro duše, ki sega v notranjost, za zagrinjalo.” (Heb 6,19). Včasih je edini atribut Upanja le pogled, uprt v nebo (tako kot tudi na Jebačinovi freski), ki izraža željo po večnem življenju pri Bogu. Po katekizmu je upanje “božja krepost, s katero od Boga pričakujemo in hrepenimo po večnem življenju kot svoji sreči, zaupajoč v Kristusove obljube in opirajoč se na pomoč milosti Svetega Duha, da bi tako zaslužili večno življenje in ostali stanovitni do konca zemeljskega življenja”.

Mati z otrokom, ki z desno roko drži goreče srce in pestuje otroka v naročju, predstavlja Marijo z malim Jezusom, hkrati pa par pooseblja Ljubezen (Caritas). Caritas ima sicer širše pomensko polje kot le ljubezen, saj pomeni (tudi) usmiljenje in pomoč ubogim. Tomažu Akvinskemu je pomenila “prijateljstvo med Bogom in človekom” in “tisto, kar ljudi zbližuje z Bogom”. Katekizem Katoliške cerkve opredeljuje krepost ljubezni kot “temelj drugih kreposti in kot božjo krepost, s katero ljubimo Boga nad vse in iz ljubezni do Boga ljubimo svojega bližnjega kakor sami sebe”. Že Cesare Ripa (1560–1622) je Ljubezen opredelil kot žensko figuro z gorečim srcem in otrokom. Srce s plameni simbolizira, da je to čista in goreča vrlina; srce naj bi gorelo od moči ljubezni, ki jo čuti do Boga in bližnjih. Marija, ki drži goreče srce v roki in upira pogled navzgor, izkazuje svojo ljubezen in predanost Bogu, kot smrtnica, ki je sprejela vlogo Matere Odrešenika. Utelešeni Bog na njenih kolenih v podobi otroka se je iz ljubezni do človeštva pustil žrtvovati na križu in ga tako odkupil grehov. Grehe človeštva simbolizira granatno jabolko, s katerim se mali Jezus igra. Hkrati je sadež namig na rajsko jabolko, ki sta ga z drevesa spoznanja utrgala in od njega jedla Adam in Eva ter tako pogubila vse človeštvo.

Zmernost (Temperantia) je upodobljena kot ženska z uzdami in plamenom. Uzde so pripomoček, s katerim se vodi konja in nadzoruje njegovo hitrost, po Ripi pa uzde kot pripomoček, ki se ga nadene v usta, nakazujejo tudi, da se krepost zmernosti navadno tiče čutov in sploh tistih apetitov, ki so povezani z ustno votlino. Zmernost po katekizmu “brzda nagnjenje do naslad (ugodja), usposablja voljo za gospostvo nad nagoni in daje, da se pri uporabljanju ustvarjenih dobrin držimo prave mere”. Včasih poosebitev Zmernosti spremljajo elementi, ki predstavljajo kontrast uzdam, na primer razbeljeno železo. Posoda z ognjem na Jebačinovi freski lahko predstavlja gorečnost kot kontrast umirjenosti – če se ne brzdamo, nas lahko opeče. Po drugi strani pa lahko upodobljeno gesto s pridržanim pokrovčkom razumemo, kot da bo Zmernost ogenj ravnokar ugasnila (in tako zadušila gorečnost). V starejših upodobitvah je sicer Zmernost uveljavljena kot ženska, ki preliva tekočino iz ene posode v drugo. To je najbrž povezano z glagolom temperare – mešati, redčiti, ki je osnova za latinsko poimenovanje te kreposti (Temperantia).

Pravičnost (Iustitia) je v kapeli upodobljena kot ženska z žezlom in krono, čeprav sta njena uveljavljena atributa tehtnica in meč. Kot enega od možnih načinov upodabljanja Pravičnosti pa Ripa vendarle navede tudi lepo devico s krono, oblečeno v zlato, tako kot na Jebačinovi freski. Figura ima desnico pridržano v zraku, kar spominja na gesto izrekanja sodbe, ki je tipičen atribut za Kristusa Sodnika v prizorih Poslednje sodbe. Zlata krona je znak tega, da ima Pravičnost oblast nad vsem svetom, pravi Ripa. Po katekizmu “pravičnost obstaja v stanovitni in trdni volji, da damo Bogu in bližnjim to, kar jim gre”.

Ženska z mečem in ščitom, na katerem je podoba levje glave, je poosebitev Moči (Fortitudo). Moč ali srčnost je po katekizmu vrlina, ki “daje trdnost v težavah in stanovitnost v prizadevanju za dobro. Človeka pripravi do zmožnosti, da žrtvuje celo svoje življenje za pravično stvar.” Tradicionalno uveljavljena atributa Moči sta oklep in lev, pri čemer je oklep znak za moč, pogum in čilost. Po Ripi bi morala poosebitev Moči imeti robustno postavo, temnejšo polt in temne lase, v levici ščit s podobo leva, v desnici pa meč in hrastovo vejo, ki simbolizira moč duše. Lev je žival, še pravi Ripa, ki se brez pomisleka izpostavi nevarnostim in prezira strahopetnost. Tudi na Jebačinovi upodobitvi ima Moč v rokah zeleno vejo, vendar gre najbrž za lovor, s katerim so že v antiki odlikovali zmagovalce, ki so se še posebej izkazali kot srčni in pogumni.

Devica z lobanjo, knjigo in kačo, ki pleza po zeleni veji, predstavlja Preudarnost (Prudentia), ki je včasih imenovana Razumnost. Kača je njen uveljavljen atribut in ima v tem kontekstu sicer za krščanstvo redek pozitiven pomen. Nanaša se na odlomek iz Matejevega evangelija: “Bodite torej preudarni kakor kače” (Mat 10, 16). Katekizem pravi, da “razumnost razpoloži razum, da v vsaki okoliščini dojame naše resnično dobro in izbere pravilna sredstva za njegovo uresničenje. Razumnost usmerja druge kreposti tako, da jim kaže pravilo in mero.” Gonilo preudarnosti je ves čas prisotna misel tako na lastno smrt kot tudi na smrt vsega posvetnega ali materialnega, zato je njen uveljavljen atribut lobanja. Knjiga na njenih kolenih simbolizira modrost, še posebej tisto, pridobljeno z branjem, in poudarja pomen izobrazbe, ki je bila uršulinkam kot nosilkam vzgojno-izobraževalnega zavoda še posebej pomembna.

Pripravila: Nina Misson

Literatura:

• Katekizem Katoliške cerkve
• Tine Germ, Uvod v ikonografijo, Ljubljana 2014.
• Cesare Ripa, Iconologia, Torino 2021 (prva izdaja Benetke 1645).
• Barbara Sterle Vurnik, Kapela in njene stenske poslikave – zavetje v času 1. svetovne vojne, 1. svetovna vojna na Loškem, ur. Saša Nabergoj, Simona Žvanut, Škofja Loka 2019, 84–90.