Simbolika na sliki Adalberta Schäfferja

Tihožitje z rožami in grozdjem Adalberta Schäfferja iz sredine 19. stoletja je vpeto v dolgo tradicijo evropskih cvetličnih tihožitij, ki pogosto vključujejo simbole – nosilce, ki s svojo podobo navadno predstavljajo neko abstraktno idejo ali objekt. V prispevku bom skušala predstaviti simbolne pomene identificiranih cvetlic in živali na Scäfferjevi sliki, ki jo hrani Loški muzej Škofja Loka in je v času pisanja postavljena na ogled v njegovih prostorih.

Bujno in barvno cvetje vzbuja človekovo pozornost že od nekdaj, ene od najstarejših upodobitev s simbolnim pomenom na Zahodu najdemo na reliefih v templjih starih Egipčanov. Nosilci simbolnega pomena so lahko barva, oblika ali vonj pa tudi čas in način rasti, in v primerih nekaterih cvetlic in rastlin je pomen vsaj v osnovi ostal nespremenjen že od antike. Tako so zimzelene rastline že starim Rimljanom pomenile večno življenje, pomladno cvetje pa ljubezen. Srednji vek je razvil široko paleto krščanske simbolike cvetja, z renesanso pa se je začel razvijati prikrit simbolizem cvetja in rastlin – tako je na primer na sliki z verskim prizorom na videz povsem vsakdanji šopek na mizi v resnici skrbno izbran nabor cvetlic s prikritim, vendar prepoznavnim pomenom, ki dodatno razširi vsebino slike.

Kot samostojen žanr se je tihožitje v Evropi uveljavilo v začetku 17. stoletja in ostalo zelo priljubljeno skozi celotno stoletje, še posebej v nizozemskih, francoskih in nemških deželah. Bujno cvetje samo po sebi je na slikah največkrat povezano z obiljem in bogastvom, po drugi strani pa tudi z minljivostjo in krhkostjo življenja, saj rezano cvetje relativno hitro ovene. Številna cvetlična tihožitja, ne pa nujno vsa, so izražala moralizirajoč koncept posvetne ničevosti, kadar so pomen rož dopolnjevali žuželke in metulji ali drugi predmeti, kot so violina, peščena ura ali lobanja.

Tihožitje z rožami in grozdjem Adalberta Schäfferja, ki ga hrani Loški muzej, se ob bolj podrobnem pogledu izkaže za vse prej kot tiho – cvetje je posejano z drobnimi bitjeci: žuželke, kot so mravlje (7) (simboli za vnemo, vztrajnost, pridnost) in hroščki, sicer tiho čepijo na cvetnih listih, ampak jih bodo neizbežno zgrizli in pojedli. Na drugih rožah se pozibavajo metulji (8), ki so že v stari Grčiji veljali za podobo duše, po smrti osvobojene umrljivega telesa. Simbolika prerojenja duše v večnost izvira iz opazovanja narave, iz preobrazbe gosenice v metulja. Metulj je v srednjem veku ohranil vlogo simbola duše iz antike, v krščanskem kontekstu pa je pridobil še dodaten pomen ponovnega življenja v Bogu in vstajenja. Podobno lahko tudi čebela (9) simbolizira dušo, nesmrtnost, prerod in čistost. Steklena posoda (10), v kateri sta grozdje in vrtnica, je že v 16. stoletju simbolizirala krhkost življenja. Tudi grozdje (1) je že v antiki imelo velik pomen. Skupaj z vinom in vinsko trto je bilo eden najmočnejših simbolov dionizijskih misterijev, v srednjem veku pa je bilo najpogostejša podoba kristološke simbolike in evharistije. Vrtnica (6) (Rosa) je poleg v stekleni posodi naslikana še v središču slike in ima zelo staro in bogato simboliko; po vsem svetu se je uveljavila kot simbol ljubezni in lepote. V krščanstvu je najbolj znana kot Marijina cvetlica: Marija je v srednjeveški liriki imenovana kot Mistična vrtnica odrešitve (Rosa Mystica) ali Vrtnica brez trnja (Rosa sine spina), saj je po krščanskem nauku edina ženska brez (izvirnega) greha. Vrtnica v pastelni ali roza barvi, kot je na sliki, bi sicer lahko imela ožji pomen občudovanja ali prijateljstva. Z lepoto in bogastvom je največkrat povezana tudi potonika (4) (Paeonia officinalis). Ena od cvetlic, ki je bila v renesansi neločljivo povezana z bogastvom, pa je zagotovo tulipan (5) (Tulipa gesneriana). Ta je v evropsko kulturo vstopil relativno pozno, vendar pa je skoraj čez noč postal simbol lepote, razkošja in bogastva. Na Holandskem v 17. stoletju ni bilo redko, da so ljudje za nekaj čebulic tulipana odšteli toliko kot za meščanko hišo ali jadrnico, zato ni čudno, da je po ljudskem verovanju tisti, ki nosi tulipan, zaščiten pred revščino. Na Schäfferjevi sliki je tulipan upodobljen v senci in skoraj ovenel: razvidno je, da je bil sveže utrgan živo rumene barve, zdaj pa so cvetni listi zamolklih rjavih odtenkov in gnijejo po robovih. Tak tulipan je zelo jasen simbol minljivega bogastva, vezanega na tostranstvo.

Na sliki sta upodobljeni tudi dve cvetlici, ki sta ožje povezani s Kristusom. Nagelj (2) (Dianthus) je na sliki eden od najbolj poudarjenih cvetov. V poznem srednjem veku je nagelj zaradi jezikovne povezave z nageljnovimi žbicami postal simbol Križanja in tako Kristusov cvet, zaradi povezave z drago začimbo pa simbol bogastva in v negativnem smislu tudi simbol ošabnosti. Pasijonka (3) (Passiflora caerulea), ljudsko imenovana tudi mučenica ali trpljenka, je vsaj od 16. stoletja simbol Kristusovega trpljenja. Ime rože se nanaša na Kristusov pasijon in v njej so videli orodja Kristusovega mučeništva (arma Christi): njene vitice predstavljajo biče, venec (corona) trnjevo krono, konice listov sulico, s katero je bil Kristus preboden, pestiči žeblje, pet prašnikov pa pet Kristusovih ran.

Sporočilo gledalcu, glede na simbolni pomen identificiranih cvetlic in živih bitij, bi se glasilo: življenje je kratko in krhko; ne navežite se preveč na materialno, ker mine, edino odrešenje je odrešenje duše v Bogu. Seveda ni nujno, da je slikar imel v mislih vse te simbolične pomene cvetlic, ko je ustvaril sliko. Cvetlice so bržkone izbirali in upodabljali tudi zaradi njihovih likovnih kvalitet ali pa so jim barvo in obliko prilagajali, zaradi česar je identifikacija rastlin in cvetlic neredko težka, če ne nemogoča naloga.

Pripravila: Nina Misson

Literatura:

• Tine GERM, Simbolika cvetja, Ljubljana 2002.
• Tine GERM, Uvod v ikonografijo, Ljubljana 2014.