Umetnostni biser v graščini Puštal

Snemanje s križa Giulia Quaglia

Puštalski grad ima dolgo in pestro zgodovino; prve omembe gospodov Puštalskih segajo v 13. stoletje, Puštal kot dvor pa se izrecno omenja že v letu 1392. Sedanja podoba grajske zasnove v baročni preobleki še kaže renesančni severni trakt z okroglim vogalnim stolpom, starejših srednjeveških prvin na dvorcu pa ni več videti. Zasluge za barokizacijo arhitekturnih členov na grajski stavbi je treba pripisati bogati rodovini Oblak, trgovcem iz Poljanske doline, ki so si leta 1688 pridobili naslov baronov Wolkenspergov, leta 1696 kupili graščino in jo začeli prenavljati. Obnovili so grajsko poslopje in mu na južni strani vzhodnega trakta prizidali kapelo, posvečeno sv. Križu. Na njeni vzhodni steni je oltarna freska Snemanje s križa, delo furlanskega slikarja Giulia Quaglia iz leta 1706. Freska sodi med dragocenejše umetnine v Škofji Loki.

Giulio Quaglio (1668–1751) je bil doma v Lainu ob Comskem jezeru. Izhajal je iz krajev številnih znanih družin slikarjev, kiparjev in štukaterjev, znanje pa se je prenašalo iz roda v rod. V Ljubljano je prišel že kot uveljavljen umetnik, ki je prvenstveno slikal po palačah videmske aristokracije. Bil je učenec bolonjskega slikarja Marcatonija Franceschinija, vpliv takratnega bolonjskega slikarstva pa naj bi bil, poleg stilnih značilnosti severnoitalijanskega slikarstva, v njegovem delu vseskozi močno prisoten. Izidor Cankar piše, da so na Quaglia vplivala predvsem dela Correggia, Carraccijev in Guercina ter beneških mojstrov cinquecenta – Tiziana, Veroneseja in Tintoretta.

Giulio Quaglio velja za najpomembnejšega predstavnika baročnega slikarstva na Slovenskem in začetnika iluzionističnega sakralnega slikarstva. S svojim delom v kranjskem kulturnem prostoru je postavil temelje, na katerih so za njim gradili naši domači freskanti, še najbolj pa neposredni nadaljevalec Quaglievega izročila Franc Jelovšek (1700–1764). Poleg poslikave ljubljanske stolnice, največjega in najobsežnejšega slikarskega dela tistega časa pri nas, je Quaglio na Kranjskem v večjem obsegu poslikal tudi prezbiterij romarske cerkve v Oberšljanu pri Komnu na Krasu (1721) in strop prve javne knjižnice v našem prostoru, sedanje semeniške knjižnice v Ljubljani (1721–1723).

Vpliv kranjskih intelektualcev, združenih v akademije, se je iz Ljubljane razširil po okoliških krajih, preko te nove kulturne usmerjenosti pa tudi zanimanje in navdušenje nad italijansko umetnostjo. Italijanska kultura je postala v svoji baročni raznolikosti za kranjske plemiče, izobražence in ugledne meščane zanimivejša in privlačnejša kot nemška, ki jim je bila bližja do tedaj. Na osnovi novih estetskih teženj in s pojavom ljubljanskih operozov se je kulturna klima na Kranjskem močno približala srednjeevropski, Ljubljana pa je postala eno od pomembnih baročnih središč na njenem jugu. Slava Giulia Quaglia je iz Ljubljane, kjer je mojstrsko poslikal stolnico, segla tudi v Škofjo Loko. Že sama pojavnost tega uveljavljenega furlanskega slikarja v Škofji Loki nam govori o nekem posebnem svetovljanskem duhu, ki je ob prelomu 17. v 18. stoletje obstajal v teh krajih.

Quaglio je od takratnega lastnika gradu Puštal in večkratnega škofjeloškega mestnega sodnika Marka Oblaka dobil naročilo za poslikavo kapele sv . Križa v gradu Puštal. Kapela je bila sprva namenjena izključno zasebnemu bogoslužju, na podlagi dveh pisnih dovoljenj papeža Benedikta XIV. iz let 1747 in 1751 pa se je v njej smelo ob torkih tudi maševati. Quaglieva freska Snemanje s križa je kompozicijski pendant freski Križanja v palači Monte da Pieta v Vidmu iz leta 1694, ki je prav tako Quaglievo delo. Freski se med seboj razlikujeta le po barvnih vrednostih in po številu upodobljenih likov.

Zasnova kompozicije zavzema celotno stensko površino, ki je zgoraj polkrožno zaključena, kar je posledica njene pozicije za križnim obokom, ob straneh pa sta nanjo prislonjena dva dekorativna pilastra. Freska je sestavljena iz dveh poslikanih polj; večje zgornje polje zapolnjuje razgibana figuralna kompozicija snemanja s križa, spodnji pas z arhitekturnimi detajli in putti pa je pravzaprav podnožje ali oder, na katerem se odvija drama ali glavno dogajanje. Osrednji del naslikanega podnožja prekinja oltarna stenska niša, ki pa je trenutno zaprta. Na levi strani spodnjega pasu je preprosta upodobitev Veronikinega prta v rdečem, razpetega med dve angelski glavici s krilci. Na nasprotni strani je skoraj identični angelski motiv s trnjevo krono na povečanem arhitekturnem zavihku.

Zgornje (dominantno) slikarsko polje je namenjeno monumentalni upodobitvi snemanja s križa. Gre za diagonalno kompozicijo, razgibano in slikovito, ki zaradi svoje pripovedne gestualnosti, pisane barvitosti in nasploh intenzivnosti likovnega izraza spada med najkvalitetnejša Quaglieva slikarska dela. Močna diagonala ustvarja napetost med plastično oblikovanimi telesi in dodaja poseben akcent naslikanemu prizoru. Za razliko od ostalih Quaglievih del na Kranjskem, pri katerih lahko opažamo ostre in trde obrise, je njegov slikarski pristop tu mehkejši in bolj poetičen. Mehkoba je morda še najbolj razvidna v rafiniranem “chiaroscuro” modeliranju draperij. Tudi Kristusov obraz je manj trpeč, ampak bolj umirjen, poduhovljen. Protagoniste zgodbe slikar organizira po skupinah. Prvo sestavljajo trije starci (Jožef iz Arimateje, jokajoči Nikodem in še en starec), drugo pa tri Marije z objokovalko na desni in Janezom Evangelistom. Po ikonografski plati je Quaglio osrednji prizor izvedel dokaj eklektično; preko prizora lahko sklepamo, da je bil slikar seznanjen tudi z drugimi, bolj severnjaškimi starejšimi upodobitvami tega motiva. Umetnostni zgodovinar Marini celo ugotavlja formalne podobnosti s slavno Rubensovo upodobitvijo snemanja s križa, ki se nahaja v Antwerpnu, lahko pa, da so navidezne sorodnosti povsem naključne.

Glavni motiv Snemanja s križa je potopljen v krajino, ki v nivoju Kristusovih nog v ozadju odkriva veduto s Petrovo cerkvijo v Rimu, hkrati pa odraža umetnikovo hrepenenje po rodni Italiji. Na golih, pustih tleh Golgote so na levi strani nanizani različni predmeti, povezani s Kristusovim trpljenjem in mučenjem (bič, železne klešče, ukrivljeni žeblji, plehnati krožnik idr.), za njimi pa je Quaglio naslikal mogoče najbolj kuriozen detajl na celotni freski, ki prikazuje vojake s sulicami in jezdeca na belem konju z rdečo bandero. Prav v tem detajlu je mogoče povezava s slikarjevo osebno epizodo v Bologni. Na enem od svojih potovanj po Italiji (v času pred odhodom v Ljubljano) naj bi se namreč ustavil tudi v Bologni, kjer naj bi slikal bojne prizore. Dramatično atmosfero, podano s temnimi kulisnimi oblaki za vzvišenim osrednjim prizorom, maestozno vzdržujejo trije leteči angeli, ki pod polkrožnim vrhom freske slovesno nosijo baldahin in gledalcem odpirajo pogled na Golgoto.

Giulio Quaglio je svoje delo tudi podpisal; na iluzionistično naslikani arhitekturni bazi, ki loči glavni prizor Snemanja s križa in dekorativno podnožje, je tik ob pilastru na levi strani sicer slabo viden, a še vedno čitljiv podpis z datumom: IULIUS QUALEUS / P . Anno 1706. Ker je po znanih podatkih Quaglio svoje delo v ljubljanski stolnici zaključil 21. avgusta 1706, lahko sklepamo, daje freska v Puštalskem gradu nastala v času med avgustom in koncem decembra 1706.

Ko se je Giulio Quaglio po opravljenem delu v gradu Puštal na začetku leta 1707 vračal domov, se je med potjo ustavil tudi v Cerknem. Tam naj bi domnevno naslikal podobo Božje matere (kot male deklice s starši – sv. Ano in Joachimom) v oljni tehniki Ta je do nedavnega krasila glavni oltar farne cerkve, posvečene sv. Ani, trenutno pa je na restavriranju v Ljubljani.

Pripravil: Boštjan Soklič

Literatura:

• France Stele, Slikarstvo baroka in romantike, Ljubljana, 1938.
• Izidor Cankar, Giulio Quaglio, Ljubljana, 1920.
• Umetnost baroka na Slovenskem, Narodna Galerija Ljubljana, 1957.