Živalske upodobitve: konji

Že od bronaste dobe naprej je konj med najpomembnejšimi domačimi živalmi. Njegova raznolika in bogata simbolika še danes kaže predvsem na njegovo nekdanjo pomembnost zlasti kot vprežne, jezdne in statusne živali. V Loškem muzeju Škofja Loka ga najdemo tako na upodobitvah iz srednjega veka kot v delih Iveta Šubica in Franceta Miheliča.

Največ dokazov kaže, da so ljudje začeli konje udomačevati pred 6000 leti na območju zahodne Evrazije. Kot jahalna, vprežna in tovorna žival je postal stalen spremljevalec človeka, reja konj pa je nekoč imela še posebej pomembno vlogo zaradi delovnih opravil na kmetiji. Nobena druga žival ni imela primerljivega statusa za človeka, odvzela pa ga je šele mehanizacija. Tako na sliki Rajka Šubica iz leta sredine prejšnjega stoletja v ospredju vidimo upodobljena dva vprežna konja, za katerima hodi orač.

Konj se odlikuje zlasti po svoji moči in vzdržljivosti in v Evropi so ga poleg osla in mule uporabljali kot tovorno žival. Na freski Svete Nedelje iz Crngroba, kopijo katere hranimo v Loškem muzeju, lahko vidimo prizor, na katerem je upodobljeno tovorjenje moke v mlin na belem konju, na katerega sta okoli trupa z vrvjo privezani vreči moke. Nad tem prizorom je prizor lova, v katerem na sivcu jezdi mlad plemič, ki ima okoli gležnjev nameščeno srebrno ostrogo, zvezdičasto pripravo za spodbujanje konja. Nad tem pa je na freski še delno ohranjen prizor, na katerem dva moža ravno podkujeta konja. Mož na levi si je na stegno prislonil konjsko nogo in jo pridržuje moškemu na desni, od katerega sta ohranjeni le roki in v levi drži kladivo. Konj je kot tovorna žival upodobljen še na sliki Iveta Šubica Kurirji. Konjevo breme je tako težko, da se žival vidno napreza: hrbet ima sključen, teža mu glavo vleče k tlom, njegova enozoba usta pa so zamrznjena sredi nemega rezgeta, ko se vleče po tihi, zasneženi pokrajini.

Kot jezdna žival je bil konj dolga stoletja privilegij višjih, bogatih slojev, vladarjev in celo bogov, kar potrjuje tudi njegova simbolika. V mitologiji številnih kultur so namreč konji imeli zelo pomembno vlogo kot vlečne živali sončnega voza. S podobo konjske vprege, ki prevaža solarno božanstvo, je nakazano premikanje Sonca na nebu, kot je videti z Zemlje (čeprav se dejansko premika Zemlja okrog Sonca), konji pa so tudi posvečeni soncu in prepoznavni atribut solarnega božanstva Helija. Ko je slednjega izpodrinil Apolon, so konji postali njegove svete živali in v ospredje so začeli prihajati tisti pomeni, ki so bili tradicionalno povezani z njim. Beli konji tako simbolizirajo nebeško svetlobo, pa tudi svetlobo razuma in intelekta ter duhovno lepoto in čistost.

Belega konja najdemo tudi v Svetem pismu. V viziji konca sveta se pojavi jezdec na belem konju, na katerem jaha Kristus kot "Zvesti" in "Resnični", na belih konjih pa jezdijo tudi nebeške vojske, ki ga spremljajo (Raz 19,11). Kot bojne živali so bili konji pomembni že začasa starih Perzijcev, Grkov in Rimljanov, ki so jih vpregli v bojne vozove. Med bojevniki na konjih, ki so gnali trepet in strah v kosti, so bili najbolj znameniti Huni, Mongoli in Turki. Divji napad turških jezdecev na temnih konjih je uprizorjen na risbi Hinka Smrekarja Turki so v deželi iz 30. let prejšnjega stoletja. Nekateri upodobljeni konji že izgubili svoje jahače, eden od njih pa celo ranjen leži sredi travnika. Medtem ko se ena noga jezdeca še oklepa sedla, žival steguje glavo proti nebu, kot da bi kriknila od bolečine. Konji so bili eden od odločilnih faktorjev, da so bile nekatere dežele v celoti uničene, konjenica pa je bila še do druge svetovne vojne najpomembnejši del vsake vojske.

Konji so neločljivo povezani še s kavalirji, plemiči in še posebej z vitezi, katerih glavna lastnost je bila ta, da so jezdili. Na to opozarjajo tudi jezikovne povezave med izrazi v evropskih jezikih. V nemškem jeziku se Ritter (vitez) povezuje z reiten (jezditi). Tudi beseda kavalir je povezana s konji – izhaja namreč iz italijanskega cavaliere (jezdec na konju), ta pa iz cavallo (konj). Srednjeveški pisci so poudarjali, da sta si konj in jezdec tako blizu, da si delita bojevitost, drznost in pogum. Verjeli so še, da se v bitkah tudi konji spopadajo med seboj in se veselijo zmage ter sramujejo poraza. Vzravnano in s ponosno držo je upodobljen konj na čelu organiziranega pohoda na ilustraciji Gvida Birolle s konca 50. let prejšnjega stoletja.

Najbolj znani vitez v krščanstvu je gotovo sv. Jurij, ki je tudi med najpogosteje upodabljanimi svetniki nasploh. Ta vitez iz Male Azije, ki je živel v 4. stoletju našega štetja, je postal zavetnik vojščakov, pri nas pa mu je posvečena tudi župnijska cerkev v Stari Loki. Legenda pravi, da je pred zmajem, ki je ustrahoval vso deželo, rešil kraljevo hčer, pošast pa ubil s sulico. Viteški Jurij je postal simbol boja proti zlu oziroma bolj natančno proti silam greha, ki jih pooseblja zmaj in ga lahko tolmačimo tudi kot tisti del znotraj človeka, ki ga je treba zavreči, ubiti. Na Zahodu je tradicionalno upodobljen z belim konjem, ki je tudi njegov prepoznaven atribut, medtem ko je v pravoslavnem prostoru pogosto upodobljen kot jezdec na vrancu. V Loškem muzeju hranimo več del, ki prikazujejo boj sv. Jurija z zmajem. Med njimi je tudi oljna slika Franceta Koširja iz leta 1935, na kateri je svetnik upodobljen kot srednjeveški plemič z mečem, njegov beli konj pa se na zadnjih nogah dviguje nad zmajem, kakor je pogosto v upodobitvah tega prizora.

Konj je v krščanskem kontekstu še razpoznaven atribut svetega Martina, ki je bil prav tako vitez. V cerkvi Marijinega oznanjenja v Crngrobu je upodobljen na bogato okrašenem zlatem oltarju s konca 17. stoletja, ki se nahaja na vzhodni steni severne ladje. V osrednji niši je upodobljen jezdec v zlati opravi, ki se pripravlja, da bo z mečem na pol presekal svoj plašč in ga podaril beraču. Pozlačena je tudi konjeva uzda, žrebčevo sivo glavo pa krasi še zlata perjanica, ki še dodatno priča o silnem bogastvu njegovega lastnika. S konjem je povezan tudi sveti Aloj (im. tudi Eligij), zavetnik hlapcev, zlatarjev in kovačev. Najbolj znana legenda o njem pravi, da je nekoč nemirnemu konju, ki se ni dal podkovati, snel nogo, jo podkoval, potem pa jo čudežno namestil nazaj. Ta prizor prikazuje tudi oljna slika v zgodovinski zbirki Loškega muzeja, kjer so predstavljeni cehi. Aloja prepoznamo po škofovskih oblačilih, kovaškem orodju in sneti konjski nogi, ki jo je ravno podkoval na nakovalu, kar si radovedno ogleduje beli konjiček na levem robu slike.

Med dekorativnimi žanri v baroku so bile zelo pogoste tudi krajine, živalske podobe in tihožitja. Slike, kot je Popotniki v gorski pokrajini, na kateri je v prvem planu upodobljen osedlan bel konj, so bile v prvi vrsti namenjene opremi zasebnih prostorov naročnikov. V tem obdobju so bile sploh priljubljene upodobitve konj, še posebej konjeniški portreti, pri čemer so ti obdržali simbolični pomen bogastva in moči. Anatomska pravilnost se tako pomakne v ozadje, mišice živali so večinoma pretirano poudarjene, dolga griva pa često plapola v namišljenem vetriču. Začasa evropske romantike je konj postal simbol svobode, utelešenje mladostne iskrivosti in upanja. V tem obdobju pa se je razcvetela tudi temna plat konja, ki je lahko preganjalec v nočnih morah in znanilec preteče nevarnosti ter celo smrti. Podobno se konj izraža v delih Franceta Miheliča, kjer je daleč od podobe iskrive, ponosne plemenitosti. Miheličevi mrtvaški žrebci so okostnjaške prikazni, ki spominjajo na nosilce duš v onstranstvo iz starogermanskih in keltskih mitologij, v katerih so konja poznale kot psihofora.

Pripravila: Nina Misson

Viri in literatura:

• Janez KEBER, Živali v prispodobah 1, Celje 1996.
• Tine GERM, Simbolika živali, Ljubljana 2006.
• M. Gr., Določili čas in kraj udomačitve konj, Delo, 24. april 2009
• Boštjan SOKLIČ, Koširjev sveti Jurij