Živalske upodobitve: ovca

Septembra v okviru projekta Roko-delci z Rokodelskim centrom DUO Škofja Loka pripravljamo razstavo Od runa do volne na temo pridobivanja in obdelovanja volne na Loškem, v prispevku pa si bomo od bližje pogledali vlogo ovce v likovni umetnosti. Ta žival je v krščanski tradiciji uveljavljen simbol, v Loškem muzeju pa hranimo bolj malo njenih upodobitev. Simbolika ovce se sicer ne razlikuje pretirano od simbolike jagnjeta, tudi ta pa je tesno povezana s krščansko simboliko.

Poleg psa je ovca ena od najstarejših domačih živali, ki so jih ljudje udomačili približno ob istem času kot govedo. Ovce so bile že v antiki ene od najbolj koristnih domačih živali, saj dajejo človeku meso, mleko in volno. Velike črede ovc so tako pomenile obilje in premožnost. Že v starem svetu pa so bile tudi žrtvene živali, ki so mirno sprejemale svojo usodo. Zaradi tega so postale simbol ponižnosti in vdanosti. Tudi rimski učenjak Plinij Starejši (Naturalis Historia) je še posebej izpostavil uporabnost ovac kot žrtvenih živali za bogove. Ker so izjemno krotke živali, so tudi podoba miline in miroljubnosti, ker se ne znajo braniti, pa še simbol ranljivosti in nebogljenosti. V Umetnostnozgodovinskem muzeju na Dunaju hranijo marmornati relief iz prvega stoletja pred našim štetjem, ki prikazuje ovco ob hranjenju mladega jagnjeta. Relief je pedant podobnemu reliefu, ki prikazuje volkuljo, ki doji svojega mladiča. Gre za dve podobi živalskega materinstva, pri čemer volkulja predstavlja divje živali, ovca pa udomačene. Ovca se pojavi na tudi eni od številnih panjskih končnic, ki jih hranimo v Loškem muzeju, v prizoru iz Rajskega vrta, tik za Evo, ki bo v roke ravnokar prijela jabolko z drevesa spoznanja.

Tudi bela barva njihovih kožuhov pripomore k izrazito pozitivni simboliki ovc (vsaj v krščanskem kontekstu), medtem ko imajo tiste, ki so črne, negativno simboliko tudi izven krščanstva. Med drugim v starih irskih pripovedkah beremo o zlobnih črnih ovcah, nasršenih z bodicami, ki premagajo po več vojščakov hkrati. V grški mitologiji je znamenito zlato runo – kožuh zlatega, krilatega ovna, ki je bil darilo boga Hermesa. Ovna so nato žrtvovali vrhovnemu bogu Zevsu, njegovo runo pa je kasneje iskal grški heroj Jazon z Argonavti, pri tem pa mu je pomagala kraljeva hči Medeja. Omeniti je vredno še, da je v astrologiji oven prvo od dvanajstih znamenj živalskega kroga ali zodiaka in je pod zavetništvom boga vojne Aresa, po kateremu naj bi se tudi imenoval (aries). To ognjeno znamenje obvladuje čas med 20. marcem in 21. aprilom, kar je čas vzpona sonca, prehoda iz zime v toplejši letni čas ter sence v svetlobo, zaradi česar simbolizira tudi pomladno rast in nagon.

Jagnje, ki je zaradi bele barve in krotke narave simbol blagosti, nedolžnosti in pohlevnosti, že vsaj od antike velja za žrtveno žival. Judje za pásho (obeleženje izhoda Judov iz Egipta, kjer so trpeli v suženjstvu) žrtvujejo jagnje, z njegovo krvjo pa so označevali podboje vrat in vrhnjo stopnico, da bi od hiše odvrnili zlo. Ravno žrtveno jagnje je v krščanstvu ena od osrednjih živalskih podob, ki predstavlja Odrešenika, Jezusa Kristusa, ki se je prostovoljno žrtvoval, da bi odrešil grešnike. Jezus je v Svetem pismu celo jasno poimenovan kot "Jagnje Božje, ki jemlje grehe sveta" (Jan 1,29). V podobi jagnjeta s svetniškim sijem je upodobljen na mozaiku iz 6. stoletja v središču kupole v cerkvi San Vitale v Raveni. V krščanski umetnosti je zelo pogost motiv Poslednje sodbe, v katerem ob koncu sveta Kristus Sodnik ločuje dobre in slabe ljudi, pri čemer so pravični, zgledni kristjani v podobi ovc na njegovi desni, grešniki v podobi koz(lov) pa na njegovi levi, kar je vidno na mozaiku iz 6. stoletja v baziliki San't Apollinare Nuovo v Raveni.

Krščanski pisci so krotkost ovc razlagali le v pozitivnem pomenu. Kot smo že omenili, so ovce uveljavljena podoba dobrih, ponižnih kristjanov, ki so deležni Božje pomoči in varstva v podobi Dobrega pastirja, "varuha duš". Iz Svetega pisma je znana tudi parabola o izgubljeni ovci, ki simbolizira spreobrnitev grešnika. V Loškem muzeju hranimo oljno sliko s pastoralnim prizorom pastirjev in črede ovac. Živali so zleknjene, napol pogreznjene v spanec, saj svojim vodnikom in psu čuvarju scela zaupajo. Pri nas je s pašo ovc povezan še sveti Izidor, ki se kot pastir in vojščak pojavlja tudi v slovenskih ljudskih pesmi. Etimološko pa se na ovco navezuje tudi sveta Neža. Latinski izraz za jagnje, agnus, je namreč osnova njenega izvornega imena Agnes (Agneza). Ta mučenica je zato običajno upodobljena z malim jagnjetom.

V likovnih upodobitvah se ovce pogosto znajdejo v istem prizoru s svojim starim sovražnikom, volkom, ki je nekdaj pogosto nadlegoval in redčil ovčje črede. V srednjeveških bestiarijih velikokrat najdemo upodobitev preplašenih ovčic, ki se v ogradi skrivajo pred zvitim in nevarnim volkom – tako tudi v francoskem bestiariju iz 13. stoletja. Skupaj pa se živali pojavita tudi v Matejevem evangeliju, kjer je "volk v ovčjem kožuhu" imenovan kot svetohlinec ali hinavec: "Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi" (Mat 7, 15).

Zaradi krotkosti in pohlevnosti se ovci pripisuje tudi neumnost, na kar vpliva tudi to, da ovce potrebujejo vodnika, saj so drugače zbegane in zmedene. Že veliki mislec Aristotel (De animalibus) jih je imenoval za nespametne in brezumne. Ovce naj bi tudi slepo sledile tistemu, ki jih vodi, zato ni čudno, da se kot prispodoba često pojavljajo tudi v političnem izrazju – bodisi v govoru ali v karikaturah, kot na primer v Mladinini Diareji avtorja Tomaža Lavriča.

Pripravila: Nina Misson

Literatura:

• Simona COHEN, Animals as Disguised Symbols in Renaissance Art, Leiden–Boston 2008.
• Tine GERM, Simbolika živali, Ljubljana 2006.
• Janez KEBER, Živali v prispodobah, 1, Celje 1996.
• Jocelyn Mary Catherine TOYNBEE, Animals in Roman Life and Art, London 2013.

Projekt Roko-delci sofinancirata Evropska unija iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja in Republika Slovenija v okviru Programa razvoja podeželja RS 2014–2020. Organ upravljanja, določen za izvajanje Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2014–2020, je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Za vsebino odgovarja Loški muzej Škofja Loka, ki je nosilec aktivnosti.