Živalske upodobitve

Psiček na skupinskem portretu družine Erberg iz 18. stoletja

Kdaj je človek udomačil volka, ni povsem jasno, genetski dokazi pa kažejo, da je pes človekov lovski spremljevalec, zaščitnik in ljubljenec že vsaj 14.000 let. V likovni umetnosti se človekov odnos do teh štirinožcev kaže tudi v tem, da so vključeni v številne individualne ali skupinske portrete, poleg tega pa se psi na upodobitvah pojavljajo tudi samostojno, v obliki portretov ljubljenčkov. Manjši psiček je vključen tudi v skupinski portret družine Erberg z začetka 18. stoletja, ki je na ogled v stalni zbirki Loškega muzeja Škofja Loka.

Kdo so portretiranci iz rodbine Erberg?

Skupinski portret družine barona Erberga je eden redkih ohranjenih, če ne edini skupinski družinski portret zgodnjega novega veka v muzejskih zbirkah na Slovenskem. Ta kranjska plemiška rodbina se je začela uveljavljati v 17. stoletju, baronstvo pa so dobili na začetku 18. stoletja. Posesti so imeli v Ljubljani in njeni okolici, v Ložu, Smledniku, Tržiču in Škofji Loki. Bili so visoko izobraženi, iz njihovih vrst pa so izšli tudi številni profesorji in raziskovalci, med njimi mnogi jezuiti. Vsaka generacija je bila aktivna v državnih in cerkvenih krogih, prav tako pa so bili veliki meceni umetnosti. Rodbina je po moški liniji izumrla v sredini 19. stoletja.

Na velikem skupinskem portretu (v višino meri kar 2 metra), ki ga hranimo v Loškem muzeju, je upodobljena družina Janeza Adama barona Erberga, ki je na sliki skrajno desno, na levem robu pa sedi njegova prva žena Ana Uršula, pl. Petteneg. Poleg zakoncev so upodobljeni njuni štirje otroci (od leve): Johanna Elizabeta, Wolf Adam, Anton Gotard in Vinefrida, ki v levici drži psička. Neznani slikar je portret najbrž naslikal okoli 1705, gotovo pa pred 1711, ko je umrla Ana Uršula.

Janez Adam (1668–1721) je bil nakladninski in stanovski sredstveninski prejemnik ter od konca 17. stoletja glavni carinik. Leta 1706 je odkupil gospostvo Stara Loka in postal lastnik starološkega gradu, baronski stan pa je dobil leta 1714. Kot član bratovščine sv. Dizme je imel vzdevek Poslušni (der Gehorsambe). V prvem zakonu z Ano Uršulo pl. Petteneg se mu je rodilo pet otrok. Hčerka Vinefrida se je zapisala Cerkvi – postala je dominikanka v samostanu v Velesovem in prevzela redovno ime Konstancija. Janeza Adama je nasledil njegov najstarejši sin Wolf Adam (na sliki upodobljen s ptičjo kletko), ki je v sredini 18. stoletja postal prvi okrožni glavar v Novem mestu. Ker ni imel otrok, je za njim dediščino prevzel njegov najmlajši brat Maksimilijan, s čigar smrtjo leta 1760 je ta veja baronov Erberg izumrla.

Kratek oris simbolike psa v likovni umetnosti

Simboliko psa so v likovni umetnosti najbolj zaznamovale naloge, ki jih je opravljal za človeka: varovanje doma pred tujci in čred pred volkovi ter pomoč pri lovu. Tako že v antični umetnosti najdemo psa kot spremljevalca pastirjev in lovcev. Srednji vek je v kontekstu moralistične literature razvil tudi nekatere negativne lastnosti psa. Ta je tako lahko predstavljal podobo Nevoščljivosti in Požrešnosti, saj so se psi pripravljeni stepsti za grižljaj hrane. Ker so pri hranjenju popadljivi, so lahko simbolizirali tudi Jezo. Po drugi strani so bili lahko znamenje Lenobe, saj radi dremajo na soncu, zaradi pogostega parjenja pa so postali tudi simbol Nečistosti. Kljub temu pa so v srednjem veku pozitivne lastnosti psov prevladale nad negativnimi. Kosmatinec se je tako uveljavil kot simbol za zvestobo in vdanost. Kot zvest tovariš je velikokrat upodobljen na aristokratskih portretih ali na nagrobnikih. Po drugi pa strani pa je postal tudi statusni simbol, saj so si lovske trope ali nekatere pasme lahko privoščili le najbogatejši.

V novem veku se je podoba psa kot simbola za zvestobo le še okrepila in pes je postal tudi simbol zveste vdanosti v zakonu. Tako lahko na upodobitvi vdove simbolizira neomajno zvestobo pokojnemu možu. Nesebična pasja predanost je včasih postavljena nasproti medčloveškim odnosom, ki v primerjavi z globoko zvestobo psa svojemu gospodarju delujejo plehko in pokvarljivo. Hkrati pa je lahko pes opozarjal na pretirano pokornost, celo klečeplazništvo ali na nepremišljeno zagnanost.

Psički na plemiških portretih

V vseh likovnih primerih ni vedno jasno, ali upodobitev psa služi kot simbol ali pa gre za konkretno žival, ki je portretirancu oziroma portretirancem nekaj pomenila. Psiček, ki ga na skupinskem portretu družine Janeza Adama barona Erberga drži Vinefrida, bi lahko bila upodobitev dejanskega družinskega ljubljenčka, kar kaže na to, da so bili Erbergi dovolj premožni, da so si lahko privoščili malega družnega psa. Edina funkcija tovrstnih psov je bila namreč ta, da so bili človekovi spremljevalci, družabniki in prijatelji. Upodobljeni psiček z rdečo pentljico bi lahko bil pasma pritlikavega španjela. Gre za staro pasmo, ki je bila vzrejena za dvor in je bila v 18. stoletju zelo priljubljena med plemiči. Podobne štirinožne spremljevalce lahko najdemo na številnih portretih že v 16. in 17. stoletju, ko so pse pogosto upodabljali kot spremljevalce mladih plemkinj. Mali kuža dokaj togemu reprezentativnemu družinskemu portretu doda pridih igrivosti, saj je Vinefrida sicer upodobljena kot pomanjšana odrasla ženska in je na njej le malo otroškega.

Pripravila: Nina Misson

Literatura:

• Tine GERM, Simbolika živali, Ljubljana 2006.
• Matej KLEMENČIČ, Almanachov Krošnjar: izjemna nova pridobitev Narodne galerije, Bilten SUZD, 24-25, 2013.
• Uroš LUBEJ, Slikar Almanach in njegovi naročniki, Almanach in slikarstvo druge polovice 17. stoletja na Kranjskem (edd. Barbara Murovec, Matej Klemenčič, Mateja Breščak), Ljubljana 2005.
• Miha PREINFALK, Plemiške rodbine na Slovenskem: 17. stoletje (1. del Od Billichgrätzov do Zanettijev), Ljubljana 2014.
• Kranjska plemiška rodbina Erberg v Slovenskem biografskem leksikonu