Dela Gvidona Birolle v zbirki Loškega muzeja

Gvidon Birolla se je rodil 12. junija 1881 v Trstu očetu Feliksu Birolli, trgovcu iz Pazina v Istri, in mami Ani Šink iz Škofje Loke. Komaj triletnemu mu je umrl oče, mati Ana pa se je zato iz Trsta preselila nazaj v rodno Škofjo Loko, kjer je Gvidon preživljal svoje otroštvo.

Leta 1902 se je vpisal na Akademijo za upodabljajočo umetnost na Dunaju, že v naslednjem študijskem letu pa je bil med ustanovitelji društva Vesna, ki so ga ustanovili slovenski in hrvaški študenti umetniških šol na Dunaju. Med vidnejšimi ustanovitelji so bili še Maksim Gaspari, Saša Šantel, Stanislav Peruzzi, Fran Tratnik, Hinko Smrekar in Ivan Meštrović. Njihovo geslo je bilo Iz naroda za narod; posvečali so se predvsem etnološkim motivom v risbi, grafiki, ilustraciji, oblikovanju razglednic in podobnem, prvi na Slovenskem pa so se načrtno ukvarjali tudi z oblikovanjem plakatov.

Ko se je leta 1907 Gvidon Birolla vrnil v Škofjo Loko, si je tukaj uredil slikarski atelje. V tem času se je veliko družil tudi z Ivanom Groharjem, s katerim sta skupno občudovala italijanskega umetnika Giovannija Segantinija. Čeprav sopotnik impresionistov, pa se Birolla nikdar ni lotil impresionističnega načina slikanja. Krajina ga je sicer navdihovala, ampak iz drugačnih vzgibov kot impresioniste; iskanje t. i. slovenske slike je bilo skupno tako impresionistom kot Gvidonu Birolli, pa tudi vesnanom.

Ustvarjalna pot Gvidona Birolle se je leta 1910 za nekaj let prekinila, saj je moral po smrti brata Jožeta prevzeti vodenje družinske apnenice v Zagorju ob Savi in kasneje v Kresnicah. Slikal je le še občasno, kolikor mu je dopuščal čas. Leta 1923 je bil med ustanovitelji društva Narodna galerija ter član njene umetnostne komisije. Po drugi svetovni vojni je začel ponovno intenzivneje ustvarjati, tudi zaradi nacionalizacije družinskega podjetja, kjer je sčasoma nehal delati. Po 1950. se je posvetil samo še ilustraciji, za katero je leta 1951 prejel tudi Levstikovo nagrado. Umrl je 29. maja 1963 v Ljubljani.

V Loškem muzeju so leta 1961 počastili Birollov 80. jubilej, razstavo ob tem dogodku pa je obiskalo kar 1729 obiskovalcev. Med Ločani je bil Birolla cenjen umetnik, Škofjo Loko je pogosto obiskoval, prav tako je bil član tukajšnjega muzejskega društva. Letos 12. junija obeležujemo 140. obletnico njegovega rojstva.

V primerjavi z nekaterimi drugimi umetniki je Gvidon Birolla slikal razmeroma malo. V stalni zbirki Loškega muzeja sta na ogled dve njegovi oljni sliki Mlin ob puštalski brvi in Gorajte. Hranimo pa tudi njegove originalne ilustracije za dve knjižni deli, in sicer Repoštev, gospodar Krkonošev in Irske pravljice.

V Irskih pravljicah, kjer nastopajo kralji, princeske, velikani, začarani zajci, čarovniki ter takšni in drugačni zlodeji, najdemo Birollove ilustracije v vsakem poglavju, s čimer nudijo kontinuirano vizualno predstavo o vseh nastopajočih likih, hkrati pa natančno sledijo besedilu. Na prvi pogled delujejo kot lesorezne grafike, vendar gre v osnovi za monokromno risbo s tušem. Glavno izrazno sredstvo je linija, slogovno pa je Birolla izhajal iz realizma. Like je definiral z odebeljeno konturo, poteza je jasna, šrafuro je namenil detajlom. Slednja postane zanimivo izrazno sredstvo, saj se njena gradnja od ilustracije do ilustracije pa tudi med posameznimi liki inventivno spreminja, kot bi šlo za dekorativno maniro. Včasih je samo kratka poševna črta, drugič nastaja spiralni vzorec; s šrafuro namreč nakazuje različne materiale in teksture, ilustracije pa zato delujejo napolnjeno, a vendar niso nikoli prenasičene z detajli. Afiniteto do detajla ter dekoracije je Gvidon Birolla podedoval še iz druženja z vesnani, ki jih je formalno inspirirala secesija.

Upodobljene like je karakterno opredelil z gestikulacijo, medtem ko njihov emotivni izraz prepoznavamo nekoliko težje, saj je od tega očitno pomembnejša točno določena situacija, v kateri so se liki znašli. V zgodbah so nekateri trenutki sicer ekspresivno nakazani, mestoma celo brutalni, ko gre za usmrtitev katerega od zlobnežev, a jih je Gvidonu Birolli vendarle uspelo umiriti. Izjeme so velikani in pošasti, katerih grozeči pogledi so skorajda nujni, da upravičijo svoj sloves. Birolla se je v omenjenih ilustracijah pogosteje naslonil na trenutke presenečenja, ki so za vsebino ključni, saj je takrat glavni lik navadno v precepu svoje odločitve, ki bo pomembno definirala izid nadaljnjega poteka zgodbe. Z izborom slednjih je nadgradil moralno plat zgodb, ki je za pravljice značilna. Na drugi strani je posegel tudi po upodabljanju magičnega v zgodbah, kar izziva bralčevo domišljijo.

Na risbah je zmeraj upodobljen tudi prostor, ki mu ne gre odreči pravilnosti v perspektivi, v kompoziciji pa je največkrat zaslediti diagonalne tendence, s čimer celotna upodobitev postane bolj dinamična. Ob vsem tem je seveda treba upoštevati še ilustrativnost, zaradi katere so proporci velikokrat bolj avtorsko poljubni kot realni. Gvidon Birolla je ponekod kakšen narisani detajl tudi izbrisal, popravil ali poudaril, kar je naredil z belo barvo in je dobro vidno na originalnih ilustracijah, medtem ko so omenjeni popravki v tiskani izdaji povsem nezaznavni.

V risbi naslovnice Irskih pravljic, ki je edina tudi barvna, je združil najvidnejše like vseh poglavij. Mednje domiselno postavlja vegetabilno dekoracijo, ki deluje kot imaginarna cezura, da je že na pogled jasno, da zgodbe nastopajočih likov niso vsebinsko prepletene, a vendarle enakovredne.

Pripravila: Petra Čeh

Viri in literatura:

• Moderna galerija Ljubljana, Raz_ume: Gvidon Birolla na spletu.
• Musaeus, Johan Karl August, Repoštev, gospodar Krkonošev, Mladinska knjiga, Ljubljana 1957.
• Narodna galerija Ljubljana, stalna zbirka na spletu: Gvidon Birolla.
• Kermavnar, Simona, Birolla, Gvidon (1881–1963). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. 
• Pavlovec, Andrej, Slikar Gvidon Birolla. Ob razstavi v Loškem muzeju ob počastitvi njegove osemdesetletnice, Loški razgledi, letnik 8, številka 1, 1961.
• Pavlovec, Andrej, Razstave v Loškem muzeju v sezoni 1961-62. Loški razgledi, letnik 9, številka 1, 1962.
• Širok, Albert (ed.), Irske pravljice, Mladinska knjiga, Ljubljana 1961.