Evidentiranje Miheličevih risb
Pred sedmimi leti smo v okviru Loškega muzeja, točneje kustodiata za umetnostno zgodovino, evidentirali in dokumentirali 100 risb Franceta Miheliča, nastalih med letoma 1934 in 1941. Risbe se nahajajo v zasebni lasti, še vedno pa si prizadevamo, da jih pridobimo za stalno zbirko Loškega muzeja, ki sicer hrani precejšen del slikarskega in grafičnega opusa Franceta Miheliča. Kopije risb, skic in krokijev smo publiki predstavili v zgornjem nadstropju škofjeloške Kašče, ob 20-obletnici Galerije Franceta Miheliča, ki se nahaja prav tam. Poleg 44 Miheličevih znanih del si je bilo mogoče na ločenem panoju ogledati 60 do tedaj neznanih skic in risb iz zasebne zbirke, ki smo jih v muzeju preslikali. Lastnik, ki ni hotel biti javno imenovan, jih je Loškemu muzeju odstopil za potrebe dokumentiranja.
Dokumentirana (tako rekoč na novo odkrita) dela Franceta Miheliča dopolnjujejo naše poznavanje slikarjevega udejstvovanja v risarskem mediju in nas seznanjajo z njegovim umetniško izjemno plodnim obdobjem na Ptuju, kjer so nastala tudi nekatera avtorjeva najbolj znana dela, osredotočena na motiviko kurentov in vaškega življenja. Soočajo nas z razgibanim svetom ljudskih običajev in z življenjem, kot ga danes več ne poznamo. Nekatere risbe so pravzaprav skice za kasnejša likovna dela, po večini izvedena v slikarski tehniki olja na platno, druge pa so bolj miniaturni vizualni zapisi etnoloških nadrobnosti, ki jih je Mihelič rad naknadno vnašal v kompleksnejše likovne celote. Pri tem ne gre samo za prikaz do sedaj neznanih risb tega sijajnega slovenskega slikarja, temveč tudi za fazno ponazoritev ustvarjalnega procesa, ki se začne s skico kot predlogo, konča pa s sliko.
Še posebej so zanimive risbe in krokiji, nastali v času Miheličevega dokaj kratkega službovanja v Kruševcu v Srbiji, pred ptujskim obdobjem. Tja se je odpravil z mešanimi občutki. Končno je dobil zaposlitev, vendar je moral živeti v izgnanstvu. Tamkajšnja slikovitost narave se ga ni dotaknila tako kot slovenska, zato se je zelo razveselil, ko je izvedel, da se jeseni leta 1936 vrača na Ptuj. Ptujska gimnazija je bila častitljiva ustanova, njen profesorski zbor pa je družilo intelektualno posedanje po gostilnah, literarne proslave, razstave in gledališče. Ta sicer vesela leta je zaznamovala smrt Miheličeve žene Vlaste, ki je umrla med operacijo tumorja.
Bivanje na Ptuju je posvetil opazovanju okoliške pokrajine in vsakdana ljudi, od kmetov, žensk, otrok pa do brezzobih ostarelih hlapcev in pohabljenih beračev. Čas okoli pusta je na plan prinesel kurente, ki so z glasnimi zvonci strašili po deželi in odganjali zimo. Otroci in odrasli so se preoblekli v piceke, orače in ruse. Duška so si dali s petjem, plesom in popivanjem. To slikovitost je znal Mihelič zelo dobro upodobiti. Rad pa se je vračal tudi v kulturno razgibano Ljubljano in se gibal v krogu kluba Neodvisnih, kjer je spoznal Vladimirja Bartola, Riharda Jakopiča, Hinka Smrekarja, Maksima Sedeja in številne druge slovenske intelektualce.
Mnoge skice iz evidentirane zasebne zbirke se navezujejo tudi na Miheličevo ukvarjanje z ilustracijo za različne (pretežno) mladinske publikacije, ki je bilo v obdobju njegovega službovanja na Ptuju najbolj intenzivno.
Pripravil: Boštjan Soklič