Franc Berčič - Berko, ekoaktivist

Loškega slikarja Franca Berčiča - Berka likovna publika pozna predvsem kot avtorja mnogih fotorealističnih podob, preko katerih je v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja slovensko likovno umetnost približal takratnim svetovnim trendom. Po pregledu njegovega obsežnega opusa spoznavamo, da je bil vsebinsko prodoren in aktualen tudi v mnogih drugih umetniških tehnikah in načinih, predvsem na področju risbe in grafike. V Loškem muzeju smo evidentirali niz Berkovih risb z ekološko tematiko, ki je mogoče danes še bolj pereča kot v času nastanka.

V sklopu risb na papirju Smetišče (1975), izvedenih s svinčnikom, se Berko zavestno o osredotoča na vprašanja, povezana s problematiko onesnaževanja in hkrati ohranjanja okolja. Izbrano tematiko interpretira s čustveno prizadetostjo, kontrastno obdeluje posamezne motive ter vzpostavlja dialog med samim seboj in ogroženim naravnim habitatom. Intimno in aktivistično, neposredno ali posredno ustvarja platformo lastnih pogledov kot podlago za nadaljnja razmišljanja in okoljevarstvene akcije. Pri tem v dialog vključuje gledalca, usmerja njegovo pozornost na posamična vprašanja ter aktivno sodeluje v gradnji zavesti o pomembnih, lahko tudi usodnih družbenih vprašanjih. Berkove risbe smetišč so dokumentarni (verodostojni) risarski posnetki stanja obmestnih območij, izpolnjenih z loško floro. Beležijo nespametne človekove intervencije v naravo in njihove posledice. Serija risb, nastala in situ, odkriva devastirane in akromatične dele nekdaj neokrnjenega loškega pejsaža, ki delujejo kot kataklizmične scenografije v znanstvenofantastičnih filmih. Narava, simbol prvinske lepote in inspiracije v Berkovih risbah, prevzema vlogo žrtve človeške prisotnosti. Prizori govorijo o paradoksu napredka, poudarjajo pomembnost interakcije in komunikacije umetnika z lokalno skupnostjo. Kot taki preko umetniškega medija aktivirajo vprašanja, danes še aktualnejša kot v času nastanka Berkovih risb. Dela privlačijo s svojo bizarno lepoto, a šokirajo s spoznanjem o realnosti stanja naše naravne dediščine. Podobe narave, zaradi delovanja različnih kemikalij, odpadnega materiala in podobnega transformirane do neprepoznavnosti, ne prikazujejo samo nenavadnih odpadnih konstrukcij v kontekstu prepoznavnih oblik loške krajine, temveč tudi močno ekspresijo umetnikovega gneva zavoljo katastrofalne stopnje naravne ogroženosti in občih posledic polucije.

Kmalu po nizu risb z ekološko tematiko začne Berko v drugi polovici 70. let zavzeto upodabljati fotorealistične izseke iz krajine v tehniki olja in zračnega čopiča, s katerimi opozarja na neokrnjene primestne naravne oaze, ki počasi, a zanesljivo izginjajo (Kostanji nad Krko, 1978). Svojo ljubezen do lepote narave in navdih ob njenem doživljanju izpoveduje v stiliziranih motivih okrasnih rastlin z domačega vrta (božične zvezde, vinike, flamingovci, tulipani) iz 90. let, izvedenih v tehniki sitotiska in mešanih tehnikah. Tematika “plamenaste” božične zvezde v neštetih variantah ga okupira več let, z njo navdušuje publiko na mednarodnih grafičnih razstavah doma in v tujini. Najbolj spektakularno (s stenskim grafičnim frizom sitotiskov v velikem formatu) jo predstavi leta 1996 domačemu občinstvu na razstavi v dvorani Loškega muzeja Škofja Loka. Izčiščeno floralno motiviko (v kombinaciji s svojim psevdonimom, ki prevzame vlogo reklamnega napisnega transparenta ali zaščitnega znaka) je Berko uporabil tudi v digitaliziranih grafikah iz cikla Nikoli niste daleč od Berkove zvezde, kjer božična zvezda postane simbol umetnikove virtualne prisotnosti v različnih urbanih ambientih evropskih in svetovnih prestolnic od Ljubljane, Benetk, New Yorka do Tokia.

Pripravil: Boštjan Soklič