Janez Sedej, »žlahtni« žirovski samorastnik

V Loškem muzeju Škofja Loka hranimo nekaj slik umetnika Janeza Sedeja, ki je bil rojen na Dobračevi pri Žireh leta 1910. Bil je slikar samouk, ki je do upokojitve delal v tovarni čevljev Alpina v Žireh. Javnosti se je prvič samostojno predstavil v Loškem muzeju leta 1960, kar mu je odprlo vrata tudi v svetovno umetnostno areno. Že leta 1961 je razstavljal na veliki razstavi slikarjev naivcev v Obrtnem muzeju v Baslu (Gewerbmuseum), kjer je svoje slike soočil z deli slavnega Henrija Rousseauja, Španca Miguela Vivancosa, Škota Gordona Wilsona in glavnih predstavnikov znamenite hrvaške Hlebinske šole. Sedej je dokaj hitro preskočil počasen razvoj od anonimnosti do statusa znanega slikarja. Leta 1963 je razstavljal na Bledu, leta 1964 je bil sprejet v Društvo slovenskih likovnih umetnikov. Od takrat dalje je sodeloval na številnih društvenih razstavah doma in v tujini. V knjigi Slovensko slikarstvo beremo: “Ob vsem naštetem bogatem snovanju, ki ima vse stopnje in dosega zelo različno občinstvo, pa je nastopilo v slovenskem slikarstvu tudi tako imenovano slikarstvo naivnih. Resnična nadarjenost, ki se je izrazila v slikarstvu naivnih, je v njem ustvarila lestvice vrednot, ki upoštevajo takó izvirnost izpovedi kot njeno kvaliteto. Med slovenskimi slikarji samouki je za razpoloženje, ki ga posreduje narava, občutljiv slikar Janez Sedej”.

Sedejevo slikarstvo ni slikarstvo tako imenovanih naivcev, čeprav je na začetku kazalo nekatere znake in značilnosti tega načina. Te lastnosti (sprva sicer skromne in zabrisane) so bile prvine posebnega nadrealističnega občutja, ki je počasi uveljavilo ne samo v slikarstvu Janeza Sedeja, temveč tudi pri ostalih žirovskih samorastnikih (Jožetu Peternelju Mausarju, Konradu Peternelju Slovencu in Ivanu Gluhodedovu). Odmevi nadrealističnih vizij so prisotni v vseh Sedejevih krajinah na temo Poljanske doline. Vsej resničnosti in verističnemu zapisu krajine navkljub je Sedejeva slika halucinacija resnične krajine, ki vsebuje sugestijo nemira in strahu. V njej so elementi klasičnega nadrealizma, vendar gre v njegovem primeru za osebno, globoko podoživeto fantastično vizijo konkretnosti iz vsakdanjega življenja. Motive je Sedej iskal v naravi, po večini pa je izhajal iz skic panoramskih izsekov, ki jih je v ateljeju prenašal na slikarsko ploskev, praviloma na lesonit. Deloma je opuščal nekatere predmete, ki bi motili kompozicijo, ni pa motivom dodajal izmišljenih elementov. Njegovo slikarstvo je uglašeno na tonske barvne vrednosti, tonski prehodi pa so premišljeni in obravnavani z znanjem dobrega slikarja.

Janez Sedej znotraj slovenskega slikarstva nesporno ostaja fenomen, ki je v slovensko slikarstvo prišel skozi vrata naivcev, ki jim je bil vseskozi naklonjen. Na temelju svoje slikarske kvalitete se je trajno zapisal v zgodovino domače umetnosti.

Pripravil: Boštjan Soklič

Literatura:

• Špelca Čopič, Slovensko slikarstvo, Cankarjeva založba Ljubljana, 1966.