Krajine Martina Goričanca

Martin Goričanec je samorastniški likovnik, ki živi in ustvarja v Virmašah. Ukvarja se predvsem s slikanjem akvarelov na temo krajine, občasno pa se posveča tudi rezbarstvu. Njegovo slikarstvo ni zgolj dokumentarni zapis motivike, temveč podoba intenzivnega doživljanja naravnih in arhitekturnih elementov v povezavi s krajino. Posebno skrbno se posveča slikanju vaških vedut, ki v polnosti odražajo njegovo umetniško subtilnost ter ljubezen do narave in kulturne dediščine.

Na Goričanca je pred desetletji prvi opozoril umetnostni zgodovinar Andrej Pavlovec, takratni ravnatelj Loškega muzeja. Zapisal je, da je krajina v Goričančevem opusu predmet resnih in premišljenih raziskav. Pavlovec je zasledoval umetniški razvoj Martina Goričanca in ob tem opazil, da se je slikarjeva sprva trdna risba začela počasi razkrajati v barvne ploskve nežnih razmerij. V tako zasnovani sliki v akvarelni tehniki so se ostre črte osnovne konstrukcije kompozicije raztopile in dale prednost barvnim sozvočjem. Goričanec se je pri slikanju krajine v akvarelu ponekod celo oddaljil od verističnega zapisa motiva, akvarel kot tehnika hitrega zapisa pa mu omogočil bolj impresionističen pristop podajanja krajine. Čeprav Goričanec po eni strani izhaja iz realističnega pojmovanja krajine, se po drugi pri njem pojavlja želja po drznejšem modernističnem ustvarjanju.

Goričanec deluje na področju likovne izraznosti, ki sledi klasičnim prijemom in domači tradiciji slikarskega realizma, a se od njega tudi odmika. Takrat slikar svojo motiviko, zasnovano preprosto, kompozicijsko trdno in umerjeno, z ustreznimi barvnimi in svetlobnimi efekti zapelje na raven slikovitosti in potezne dinamike. S pravo mero okusa mu uspeva poiskati potrebne kompozicijske elemente, jih ustrezno združevati in prilagajati zamišljenemu konceptu. Na ta način uspešno poustvarja atmosfersko vrvenje, ki ga v toku dela dokumentira in razvija ter mu dodaja dramatične akcente. Za razliko od mnogih slikarjev, usmerjenih v realizem, se Goričanec ne obremenjuje pretirano z nadrobnostmi, vendar jih ne zanika. Bolj z oblikami in poudarki konstruira svoje videnja gorenjskega prostora. Z dinamično igro likovnih elementov in barvnih nanosov ter odločnimi, a pretehtanimi in odmerjenimi potezami doživlja svoj izpovedni milje kot vabečo, spreminjajočo se strukturo, kot energijo nemirnih potez, ki asociirajo na turbulence v naravi. Goričanec ohranja samosvoj stilno prepoznaven likovni izraz, neodvisen od sodobnih likovnih tokov. Čeprav se neprestano vrti v istem predmetno-tematskem krogu, to ne pomeni, da se ponavlja ali da je neoriginalen: njegov raziskovalni pristop je vedno malce drugačen in spremenljiv.

Vsekakor obstaja več razlogov, zaradi katerih nas likovna dela Martina Goričanca prepričajo, preseneča pa dejstvo, da podobe po svojih vsebinsko-oblikovnih karakteristikah ter izvedbenih rešitvah prekašajo klišejske izdelke slovenske samorastniške produkcije. Goričanec nas sooča z izrazito individualno poetiko ustvarjalca, delujočega v različnih likovnih tehnikah in načinih, vendar sorodnih v prizadevanju po vernem, a hkrati samosvoje občutenem upodabljanju predstavnosti. Njegova umetniška dela so dragoceni prispevki k obogatitvi gorenjske kulturne ponudbe in njeni ustreznejši promociji v širšem slovenskem prostoru.

Pripravil: Boštjan Soklič