Utrip loškega Barbizona

Škofji Loki zaradi njene bogate umetnostnozgodovinske dediščine rečemo tudi slovenski Barbizon. Poimenovanje ni slučajno. V mnogih ozirih res spominja na kraj z juga Francije, kjer so se med letoma 1840 in 1870 zbirali pomembni francoski slikarji 19. stoletja (Camille Corot, Théodore Rousseau, Paul Huet, Constant Troyon, Jean-François Millet in drugi), ki so spreminjali zakoreninjene načine likovnega upodabljanja in vnesli v evropsko umetnost nove poglede, ideje ter impulze. Po večini je šlo za slikarje, zazrte v krajino na obrobju Fontainebleauškega gozda, ki so se zavestno umaknili od realističnega slikarstva s poudarkom na figurativnem slikanju, čeprav so nekateri med njimi še vedno upodabljali kmetsko motiviko. Brez prispevka teh slikarjev nikoli ne bi prišlo do pojava impresionizma, zgodovina evropske umetnosti pa bi se najbrž odvila drugače. Ker je barbizonsko gibanje direktno vplivalo na slikarstvo v avstro-ogrskih deželah, se tudi naši kraji (sicer s časovnim zamikom) niso izognili posrednemu vplivu teh naprednih ustvarjalcev.

"Barbizon" v Loki se je zgodil na prehodu med 19. in 20. stoletjem. V tem času sta se v Loko naselila slikarja Ivan Grohar in Rihard Jakopič, za njima pa še Matej Sternen. Slednji je prihajal z Godešiča ali Gorenje vasi v mesto vsak dan, predvsem v kavarno prijatelja Karlina, ki je bil absolvent umetnostno-obrtne šole na Dunaju. Tja so zahajali še slikar Gvidon Birolla, kritik in publicist Ante Gaber, mladi slikar Dolfe Appe in mnogi drugi, za umetnost zainteresirani škofjeloški meščani, z inteligenco vred. Vedno je bil zraven tudi fotograf Avgust Bertold iz Puštala. Tako je takratno kulturno vzdušje tik pred drugo svetovno vojno opisal eden mlajših sopotnikov loških impresionistov Ante Gaber. Občasno sta v Loko iz Ljubljane prišla še slikarja Hinko Smrekar in France Tratnik, nekajkrat tudi Matija Jama. Po pripovedovanju Gabra je bil najljubši gost Ivan Cankar, ki je vsako leto za svoj god prihajal v Loko ob sv. Janezu Nepomuku. Ob teh prilikah so se običajno po kosilu odpravili v Poljansko dolino k Jakovcu občudovat naravo. Velikokrat sta jih na svojem domu na Visokem gostila pisatelj Ivan Tavčar z ženo Franjo.

Grohar in Jakopič sta bila v Škofji Loki spoštovana, čeprav je bil Grohar zaradi svojega neprimernega obnašanje vsaj dvakrat dokumentirano kaznovan, dvakrat pa je dobil še ustni opomin od župana. Grohar je v Loki stanoval na različnih krajih, na Štemarjih, pri Flisu, pri Logondru in v Stari Loki. Prvo stanovanje z ateljejem je bilo verjetno v stari Kasarni – Jesharni, danes Blaževa ulica 10. V Loki je bil verjetno le do začetka leta 1897, za stalno pa se je naselil v mestu leta 1904. Poleti 1905 je stanoval pri Homanu, danes spodnja Homanova hiša na Cankarjevem trgu 13. Iz Homanove gostilne, Mesto 114, danes Mestni trg 2, je istega leta naslikal Loko v snežnem metežu. Že septembra se je naselil v hišo št. 40, danes Cankarjev trg 12. V tej hiši je bila mežnarija loške farne cerkve, vendar pa je bila stavba mestna last. Med letoma 1905 in 1908 je, kakor je ugotovil Andrej Pavlovec, slikar bival pri Fortunovcu v Binklju. Takrat je naslikal Sejalca. Kasneje so se pri Fortunovcu pisali Logonder. Šele leta 1908 je prišel v Štemarje, kjer je ostal vse do odhoda v bolnico v Ljubljani. Lastnica Štemarjev, posestva in gostilne, je bila Rozina Danev. Grohar je redno zahajal v gostilo Prajerco na Lontrgu, kjer je občasno tudi prespal.

Rihard Jakopič se je v Loko preselil leta 1902. Najprej je stanoval pri baronu Wolkenspergu v graščini Puštal, čez leto dni pa pri Marjani Globočnik blizu farne cerkve, na Cankarjevem trgu 11. Novembra 1904 se je poročil in se z ženo naselil k njeni družini v Staro Loko št. 15, k Dolencu. Novembra 1906 so se preselili v Ljubljano, vendar pa se je slikar v Loko občasno vračal še do leta 1912.

Čeprav je "Barbizon" v Loki trajal le desetletje, je njegov pomen za razvoj slovenske umetnosti izjemen. Brez druženj slikarjev – impresionistov, a hkrati somišljenikov in prijateljev, ki so se zbirali v Škofji Loki, bi domača upodabljajoča umetnost najbrž še desetletja ostala v sferi praznega akademizma in manierizma, tako pa smo se že za časa življenja omenjenih slikarjev lahko povsem suvereno predstavili svetu na večjih likovnih razstavah po svetu. In vzbudili zanimanje.

Pripravil: Boštjan Soklič