Ive Šubic se je leta 1940 vpisal na zagrebško akademijo likovnih umetnosti, a jo je zaradi vojne že po zaključenem prvem semestru zapustil. Leta 1941 se je pridružil partizanom in bil udeležen v nekaterih ključnih spopadih, leta 1942 tudi v Dražgošah. Leta 1943 je sodeloval pri preoblikovanju partizanske tehnike Urška 14 v Kočevskem rogu in 1944­­–1945 vodil Grafični atelje Centralne tehnike CK KPS, kjer so bili njegovi sodelavci in kasneje tudi profesorji eruditi slovenske moderne umetnosti Božidar Jakac, Nikolaj Pirnat in France Mihelič. Šubic sodi v prvo generacijo študentov akademije za likovno umetnost v Ljubljani, kamor se je vpisal leta 1945, ko je bila akademija tudi ustanovljena. Iz slikarstva in grafike je leta 1948 diplomiral pri profesorjih Gojmirju Antonu Kosu in Božidarju Jakcu, dve leti kasneje pa naredil še specializacijo pri profesorju Gabrijelu Stupici. Po študiju je bil zelo kmalu pomemben tvornik kulturnega življenja v Škofji Loki: leta 1979 je bil pobudnik za ustanovitev Društva likovnih umetnikov Občine Škofja Loka, pripravljal je tudi Groharjevo kolonijo, katere pobudnik je bil. Med drugim je bil predsednik Društva slovenskih upodabljajočih umetnikov, nekaj časa odgovorni urednik Likovne revije, član sveta na akademiji za likovno umetnost, ob vsem skupaj pa je doma in na tujem tudi razstavljal.

Med številnimi nagradami je leta 1968 prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 1979 pa Prešernovo nagrado. Njegovo ustvarjalno delo zavzema oljno slikarstvo, freske, sgraffite, ilustracije, grafike, slike na steklo idr. Venomer izjemno občutljiv in pozoren do kolektivnega, ki se ga je kot pečat držalo vse od trenutka, ko je komaj devetnajstleten stopil med partizane, je menil, da je umetnik javni kulturni delavec, ki se posveča družbenim nalogam. Umrl je leta 1989 v Škofji Loki, leta 1993 pa je bil posthumno imenovan za častnega občana Občine Škofja Loka.

V Loškem muzeju Škofja Loka med drugim hranimo skice za dva večja spomenika: mozaik Dražgoška bitka (1976) in fresko Poljanska vstaja (1981). Na skici, iz katere je razvidno umetnikovo razmišljanje o kompozicijski zasnovi motiva za fresko Poljanska vstaja, je osrednjo vlogo namenil liku kmečke ženske z jugoslovansko zastavo v rokah. Ta upodobljeni revolucionarni trenutek je morda za oblikovanje kompozicije navdihnila slika francoskega romantika Delacroixa Svoboda vodi ljudstvo. Ive Šubic je v svojih sicer ideološko programiranih delih vendarle mislil na neke povsem univerzalne človekove pravice in dobro skupnosti, kar jih ne glede na obdobje in okoliščine, v katerih so nastala, naredi širše razumljiva in do neke mere zmeraj aktualna. Ob ženski z zastavo je na freski upodobljen moški s puško: simbolno sta upodobljena oče in mati naroda. V teh dveh figurah je Ive Šubic arhetipe združil z dejanskostjo; ženska z zastavo in hlebom kruha, ki simbolizirata svobodo in blaginjo, je mati naroda. Oče, čokati starec s puško, pa se je pripravljen žrtvovati, četudi za ceno lastnega življenja. Žrtvuje se namreč za dobro vseh, za svobodo. Dotični osebi je treba razumeti v širšem kontekstu in s stališča resničnih okoliščin v času druge svetovne vojne: medtem ko so se možje in očetje aktivno borili, so žene in matere z mlajšimi otroki in starejšimi ljudmi ostajale v zaledju. Na freski je Ive Šubic moškega – očeta upodobil precej drugače kot na risbi, kjer je nekoliko potisnjen v ozadje med ostale vojake. Kompozicija risbe tudi veliko bolj spominja na sliko Svoboda vodi ljudstvo, medtem ko se v freski umetnik temu odreče in očeta pomembneje izpostavi. Kdo je partizanka, miniaturen portret katere vidimo na skici Poljanska vstaja na levi strani, zaenkrat ostaja skrivnost.

Skice partizanskih tovarišev so najprej nastajale v miniaturni skicirki, veliki komajda 7 x 11 cm. Kdo so upodobljeni, ne vemo, verjetno so nastali po spominu, saj risbe niso signirane ali opremljene s kakšnimi drugimi podatki. Anonimnosti navkljub so njihovi pogledi izrazni, večinoma sicer globoko resni. Med temi miniaturnimi portreti partizanov najdemo tudi risbo dečka, morda kurirja, kar priča o tragični resnici, da so bili aktivni udeleženci vojne tudi mladoletni fantje, otroci na splošno pa žrtve vojne tako ali drugače.

Ive Šubic je najverjetneje v še tako splošni upodobitvi partizana oziroma partizanke razmišljal o točno določeni osebi, ki ga je vsaj košček poti spremljala med vojno. Ne glede na to, ali so figure upodobljene na sliki, grafiki, mozaiku ali skici, je med njimi precejšnja podobnost, kar je zaznati tudi pri spomenikih v Poljanah in Dražgošah. Nekateri liki pa so po fiziognomiji podobni tudi samemu slikarju, kot da je v obrazih partizanov in partizank nezavedno prepoznaval tudi samega sebe.

Tako pri dotičnih risbah kot freski Poljanska vstaja sledimo še eni vsebinski značilnosti Iveta Šubica, in sicer kombiniranju partizanskih motivov s kmečkim žanrom. Podeželje in kmetje so bili umetniku vedno blizu, kar je sam tudi večkrat povedal, pri freski na spomeniku Poljanski vstaji pa gre skorajda za zgodovinski dokument, saj so v tej bitki resnično padli številni kmetje in preprosti možje.

Majhna in javnosti pogosto nepoznana dela, kot so risbe in skice, pričajo o risarski spretnosti Iveta Šubica, čigar poteza je bila jasna, mirna, kot da bi bila do potankosti premišljena vnaprej, brez popravkov. Nekoliko več emotivnosti je v potezi opaziti le v šrafuri, s katero je senčil. Med drugo svetovno vojno je bilo veliko njegovih takratnih risb izgubljenih, sploh v prvih letih vojne. Z risanjem portretov je razveseljeval tudi partizanske kolege v redkih mirnih trenutkih vojne, kasneje pa je nenehno polnil svoje skicirke in beležke, med katerimi je prav gotovo še posebej zanimiva t. i. pariška skicirka, kjer so z občutkom domotožja sredi svetovljanskega Pariza leta 1956 nastajali motivi podeželja in kmečkega življenja.

Pripravila: Petra Čeh

Hrana povezuje naravo z družbo in kulturo, kot táko pa jo je treba brati tudi v Šubičevih delih, kjer je navadno vključena v različne likovne motive: od dela na polju, predelave hrane, do omizja ali portretov. Do hrane in kmečkega dela je umetnik čutil globoko spoštovanje, zato imata lahko tudi simbolni pomen. Upodabljati ju je začel v svojih zgodnjih delih, sprva največkrat v povezavi s kmečkim ali partizanskim žanrom.

Lakota

V Šubičevih delih motiv lakote ponazarja socialne razmere druge svetovne vojne. Pojavlja se izključno v povezavi s partizansko (vojno) tematiko, ki jo je umetnik v opomin človeštvu upodabljal vse svoje življenje. Ker je med partizani tudi sam izkusil lakoto, se v delih ta motiv večkrat ponavlja. Glavni atribut lačnega partizana je prazna skleda – simbol eksistencialnega vprašanja, ki ga Šubic naslavlja v dveh istoimenskih delih: grafiki Glad (1961) in sliki Glad (1956).

Vojak na sliki prazno zre v skledo, kot bi v njej iskal odgovor. Ali je želel izpostaviti, da je ta prazna skleda nekaj, kar odloča o življenju in smrti vojaka, ki cele dneve preži v nevarnosti, da mora na koncu umreti od gladu? Z njegovo osamljenostjo je poudarjena travmatičnost izkušnje v že tako izredno slabih pogojih. Ive Šubic je vojake upodabljal z empatijo, s čimer je delom dodajal precejšen čustveni naboj, ne da bi mu bilo treba uporabiti ekspresivno likovno formo. Ta je nekoliko bolj prisotna v grafiki Glad (1961), ki jo zapolnjuje z množico detajlov, horror vacui (lat., v dobesednem prevodu "strah pred praznino", s čimer v likovni umetnosti naslavljamo tista dela, ki so do zadnjega kotička napolnjena s predmeti, figuraliko, ornamentiko ali drugimi detajli) pa ima zato psihološki učinek. V kompoziciji grafike se nekajkrat pojavijo vertikalne linije, med katerimi najbolj izstopa tista, ki navidezno povezuje tri predmete: lobanjo, skledo in vojakovo glavo. Lobanja in puška tvorita trikotno kompozicijo in sta tudi vsebinsko povezani, saj je v lobanji viden strel, ki jo je zadala puška.

V stalni umetnostnozgodovinski zbirki Loškega muzeja je na ogled Šubičeva slika Kolona (1961), z upodobitvijo vojakov, ki vsak s svojo prazno skledo postavljeni v kolono čakajo na svoj verjetno edini obrok v dnevu. Ive Šubic na tem mestu izpostavlja kolektivno usodo vseh čakajočih. S horizontalno kompozicijo slika reminiscira na fresko Mrtvaški ples iz Hrastovelj, saj se figure v obeh delih pomikajo proti desni. Vojakov na koncu kolone sicer ne čaka Smrt na prestolu, kot je to upodobljeno na freski, pač pa obrok hrane, ki je v takšnih okoliščinah dovolj ključna stvar za preživetje.

S polja na pogrnjeno mizo

Kruh rase iz zemlje.
Tone Partljič

Ive Šubic je z narativnim likovnim jezikom dokumentiral življenje na kmetih, ki ga je tudi sam poznal, a ga je v umetniških delih navadno ilustrativno olepšal. Pokrajinsko ozadje je velikokrat idealizirano, kot njen ambivalentni pol pa so kmečki liki vidno zgarani, postarani in raskavih rok. V teh delih je pogost tudi motiv hrane, ki največkrat ni zgolj obrobni element, pač pa nosi pomenljivo sporočilnost o soodvisnosti narave in človeka.

V freski na stavbi OŠ Poljane, posvečeni Visoški kroniki (1986), je umetnik literarni motiv povezal s kmečkim žanrom. Naslikani liki namreč niso iz časa, v katerega je pisatelj Ivan Tavčar postavil dogajanje v romanu. Umetnik črpa vsebino iz kmečkega vsakdana in poljskih opravil, na primer v motivih Orači in Košnja, kjer je v idealiziranem okolju upodobljeno naporno delo kmetov. Naslikani so brez emocij, resni in pozorno usmerjeni v proces ponavljajoče se koreografije gibov rok, motik, kos ... Umetnik je v vseh tovrstnih upodobitvah posebno pozornost namenil tudi orodju, ki je v današnjem času etnološka zanimivost, ob dejstvu, da se je včasih vse delalo z rokami.

Hrano je Ive Šubic upodabljal tudi v tihožitjih, zanj so še posebej značilna naslikana omizja. S hrano obloženo mizo je upodobil v delih Malo kmečko tihožitje (1964), Nedeljski pogovor (1966), Kmečko tihožitje (1979), Mati s tihožitjem (1984) idr.

Stilizirano Kmečko tihožitje (1964) je naslikano v kubističnem slogu, za kar so bila tihožitja zaradi upodabljanja predmetov prikladna. Poigrava se z dvo- in tridimenzionalnostjo oblik, sliko gradi na barvnih kontrastih, paleta pa je omejena na le nekaj zemeljskih tonov ter črno in belo barvo. Ponovno je poudarjen kruh – polovica hleba, steklenica in na levi strani mize še vaza. Belina prta izstopa iz ozadja slike, spregledati pa ne moremo niti ostrega noža na njem. Vaza, v kateri bi pričakovali pisano cvetje, nas preseneti s posušenimi makovimi stebelci. Ive Šubic je na subtilen način govoril o ciklu življenja in smrti, miza pa je tista, ki ju povezuje.

V sliki Kmetica (1968) je Šubic motiv tihožitja kombiniral s figuro kmečke ženske, pri čemer je kompozicija slike razdeljena na pol; na levi strani vidimo kubistično abstrahirane detajle na mizi: polovico hleba, vrč in druge predmete, ki jih zaradi skrajne poenostavitve na like ne gre točno definirati. Drugo polovico slike tvori lik kmečke ženske, ki v svojih velikih rokah drži težko opredeljivo okroglo gmoto, najverjetneje hleb kruha. Dva raznolika kompozicijska dela slike tvorita celoto, kot bi želel slikar pojasniti, da brez delovnih rok ne bi bilo tistega, kar vidimo na mizi.

Kmetje, naslikani s hrano, najpogosteje s hlebom kruha ali sadjem, so portreti sicer anonimnih oseb, skoraj zagotovo pa umetnikovih sovaščanov in znancev. Te figure so iz individualiziranega subjekta metaforično prerasle v univerzalno podobo kmečkih ljudi: "Monumentalnost teles in njihova teža like spremeni v spomenike delu, ki ga opravljajo." (Zgonik, 2013). Njihove dlani so ravno zaradi tega disproporcionalno poudarjene, ponekod tudi bosa stopala, saj kmetje poosebljajo delo, ki ga opravljajo z rokami.

Mož s kruhom je motiv, ki se pri Ivetu Šubicu mnogokrat ponovi, tudi v različnih tehnikah. Gre za podobo kmeta, ki v eni roki drži kruh, navadno kar cel hleb (Mož s kruhom, 1971, in Kruh, 1978), v drugi roki pa mestoma kmečko orodje (Mož s kruhom, 1989).

Podoben nabor atributov je videti v motivih s podobami kmečkih žena: Kmetica z vilami (1979), Kmetica (1979), Kmetica (1985) ipd. Postavljene so v prvi plan, neposredno pred gledalca, medtem ko se za njimi razprostira polje ali pa je v ozadju še kmečka hiša – najverjetneje njihov dom. V rokah držijo orodje in košaro (Kmetica z vilami, 1979, in Kmetica, 1985). Pokrajina je idealizirana in stilizirana, s tem pa v nasprotju s podobami kmečkih žena, upodobljenih robustno in z mišičastimi rokami, ki jih je oblikovalo delo na polju. Šubičev sinonim kmečke ženske je podoba ženske z naglavno ruto in posodo mleka kot na delu Baba Petra (1962) in sliki Mati (1958).

Ive Šubic je prvovrsten vizualni dokumentarist kmečkega življenja Poljanske doline. Motive gradi iz osebnih izkušenj, zaznav in občutenj. Dela je zato treba brati večplastno, saj je motive nadgrajeval z metaforami in osebno konotiranimi simboli, ki velikokrat poudarjajo ambivalentnost ter iskanje ravnovesja med dobrim in zlim, vojno in mirom ali življenjem in smrtjo. Med temi velja izpostaviti ponavljajoče se: skledo, nož, poudarjene dlani in kmečko orodje. Hrana je povezovalni člen, obenem pa nagrada za vse težko delo na kmetih. Živila, ki se v Šubičevih delih stalno ponavljajo, so hleb kruha, mleko, sezonsko sadje in vino, torej točno tisto, kar je na podeželju predstavljalo osnovo preživetja.

Na aktualni razstavi Od osvoboditve do osamosvojitve sta na ogled dve Šubičevi sliki, in sicer v tem prispevku omenjeno delo Mati iz Umetnostne galerije Maribor in Nedeljski pogovor iz Moderne galerije Ljubljana.

Pripravila: Petra Čeh

Literatura:

• Nadja Zgonik, Mesto ali podeželje? O prostorski dimenziji in politikah slikarstva Iveta Šubica, v: Ive Šubic: slikar Poljanske doline, Tomaž Krpič (ur.), Škofja Loka, Modrijan, 2013, str. 13–23.

+3

Slovenska filmska uspešnica Kekec, črno-beli film režiserja Jožeta Galeta, je bila posneta leta 1951. To je prvi slovenski film, ki je na beneškem mednarodnem filmskem festivalu prejel nagrado zlati lev, in sicer v kategoriji mladinskih filmov za mlade, stare med 11 in 14 let. Manj znano je, da je bil pri filmu kot kostumograf zaposlen Ive Šubic, ki je ustvaril tudi filmske špice s podatki o filmu. Scenograf je bil njegov prijatelj in sokrajan, arhitekt Tone Mlakar.

Šubic je ilustriral tudi dve knjigi o Kekcu, prva, Kekec na volčji sledi, je izšla leta 1957. Kekca so sicer že pred vojno objavljali v reviji Zvonček, po njej pa je zgodba dobila knjižno obliko. Dinamične prigode je Šubic upodobil v tipični alpski pokrajini, ki je zaznamovala tudi Kekčev film. Druga knjiga o Kekcu s Šubičevimi ilustracijami Kekec na hudi poti je izšla leta 1965. Bolj kot lik Kekca je v teh ilustracijah izpostavil dekliška lika Jerice in Tinke, medtem pa uporabil enaki tehniko in slog kot za knjigo Kekec na volčji sledi, s čimer je simbolno izpostavil njuno vsebinsko nadaljevanje. Kot zanimivost je ilustracijo speče Tinke ustvaril na podlagi svoje grafike Večer iz leta 1957.

Šubic je imel veselje tudi do gledališča. Na začetku 70. let je v predstavi Cvetje v jeseni Kulturnega društva dr. Ivan Tavčar tudi igral, in sicer v vlogi Anžona, kot nam je povedal Andrej Šubic, poznavalec gledališča in režiser v omenjenem KUD-u. Šubic pa je deloval tudi kot scenograf. Med drugim je leta 1973 za isto kulturno društvo ustvaril scenografijo za gledališko igro Raubarsk' cesar režiserja Igorja Torkarja (njegovo rojstno ime je Boris Fakin), svojega prijatelja in mentorja gledališke skupine v Poljanah nad Škofjo Loko. Omenjena predstava je bila vključena v praznovanje 1000. obletnice Škofje Loke, ob tem pa je Šubic prejel tudi priznanje za družbeni doprinos v kraju. Leta 1977 je predstava gostovala na odru Šentjakobskega gledališča Ljubljana kot abonmajska predstava. Šubic je sodeloval tudi pri Torkarjevi predstavi Hudič in angel. Scenografija zanjo je nastala po vzoru njegovih ilustracij za Visoško kroniko (1978), po zgodbi katere je bila narejena režiserjeva avtorska dramatizacija predstave. Leta 1981 so jo igrali v Šentjakobskem gledališču.

Več o Ivetu Šubicu kot kulturnem delavcu si lahko ogledate na trenutni razstavi Ive Šubic – ilustrator in kulturni delavec ali preberete v zborniku razstave.

Pripravila: Petra Čeh

Zahvala: Maja Šubic, Andrej Šubic

Brez privolitve slikovnega materiala ni dovoljeno uporabljati za druge namene, javne objave in podobno.