Cerkev sv. Janeza Krstnika na Suhi in njen kranjski prezbiterij

Enoladijska cerkev sv. Janeza Krstnika na Suhi pri Škofji Loki zaradi načina in kakovosti poslikav spada med naše najpomembnejše in najbolj slikovite kulturne spomenike iz sredine 15. stoletja. Ikonografski program poslikave v notranjščini cerkve dognano uresničuje sistem poslikanega kranjskega prezbiterija, ki je v tesni povezavi z obstoječo arhitekturo.

Zvezdasto oziroma mrežasto-rebrasti obok v prezbiteriju je furlansko navdahnjenim slikarjem omogočil sistematično upodobiti tiste vsebine iz Svetega pisma, ki so ob pomoči estetskih učinkov kar najbolj ilustrirale temelj bibličnih misli, namenjenih podeželanom. Osnovni nosilec tega ikonografskega sistema, ki se je razvijal vzporedno z arhitekturo, je prezbiterij. Sestavljen je iz pravokotne, rebrasto obokane prostornine, na vzhodni strani zaključene s tremi stranicami pravilnega osmerokotnika. V glavnem stropnem (temenskem ali osrednjem) polju je Odrešenik, rombična stranska polja so izpolnjena z evangelisti, v preostalih pa angeli prepevajo hvalnice bogu. V osi z Odrešenikom je še Sonce s človeškim obličjem v trikotnem polju. V zgornjih trikotnih poljih pod obokom so prizori iz življenja Kristusa in Marije, pod njimi pa apostoli v naslikanih nišah. Še nižje so trakasto podane prilike o pametnih in nespametnih devicah ter svetniki.

Motivno izhodišče kranjskega prezbiterija predstavlja splošna (zahodnoevropska) krščanska ideja o poslikanem svetišču s Kristusom, Kraljem slave ali Sodnikom, ter evangelisti in apostoli. Slavoločna stena med ladjo in prezbiterijem je v podeželskih slovenskih podružnicah praviloma namenjena motivu oznanjenja, izbranim prizorom iz Stare zaveze ali svetnikom. V Suhi je rezervirana za zadnjo sodbo, ki je pri večini naših cerkva na zahodni steni ob vhodu (npr. v Godešiču).  

Avtorstvo poslikav iz sredine 15. stoletja pripisujemo Suškemu mojstru, najbrž prišleku iz Furlanije. Predvidevamo, da so mu pri delu pomagali domačini, spretni v slikanju. Njegovo umetniško izhodišče je v severnoitalijanskem slikarstvu sredine 14. stoletja, ki je sledilo slikarju Giottu in sienskim vzorom. Veže se na izhodišče v Vidmu, kjer je sredi 14. stoletja deloval mojster Vitale da Bologna in povzročil močno lokalno slikarsko delavnost. Ta tok se je od srede 14. stoletja prelival čez Furlanijo preko našega ozemlja v srednjo Evropo in je odločilen za slogovni značaj zahodno slovenskega in koroškega slikarstva ob koncu 14. in prvih desetletij 15. stoletja. Suške freske slogovno sodijo v poznogotski internacionalni mehki slog. Poslikava prezbiterija na Suhi je izhodišče za sorodna dela, nastajajoča od sredine 15. do začetka 16. stoletja na Gorenjskem, Notranjskem, v Soški in Vipavski dolini ter Beneški Sloveniji. 

Pripravil: Boštjan Soklič

Literatura:

• France Stele: Slikarstvo v Sloveniji od 12. do 16. stoletja, Slovenska matica, Ljubljana 1969.
• Emilijan Cevc: Slovenska umetnost, 1966.
• Emilijan Cevc: Umetnostni pomen škofjeloške okolice, Loški razgledi I., 1954.
• Ars sloveniae, gotsko stensko slikarstvo, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1972.