Demoničnost v umetnosti loških cerkva
Poslikana loška srednjeveška cerkev ni samo skladna enota ikonografskega in arhitekturnega sestava, temveč tudi primer skladnosti med arhitekturo in funkcijo slike v prostoru.
Slovenske podružnice po bogastvu slik, še posebej pa po tem, da je njihov slikarski program podrejen enotni zamisli, kanonu, ki se opira na simbolični pomen delov stavbe, ki jo krasi, in cerkve kot duhovnega organizma spominjajo na bizantinske cerkve. Gotska cerkev po pojmovanju časa, v katerem je nastala, pomeni več kot samo zbirališče vernikov, ki prihajajo k maši in poslušajo pridigo: gotsko stavbo je treba razumeti kot podobo neba – ne samo kot njegov simbol. Cerkev, čeprav podeželska, je nekakšna sholastična slikovna enciklopedija, ki nam marsikaj pove o verskem življenju srednjega veka in miselnosti ljudi nasploh.
Najbolj zaokroženi vsebinski program se izraža v poslikavi naših prezbiterijev, ker ima že v osnovnem sestavu vgrajen strog ikonografski sistem kranjskega prezbiterija. Nanj se vežejo še mnoge slikarije na zunanjščinah, ki pa so večinoma bolj votivnega, naključnega značaja. Na Loškem so cerkvene fasade zelo premišljeno in efektno poslikane, z njimi so vizualno poudarili glavni vhod na zahodni strani cerkve, ki predstavlja začetek poti proti najsvetejšemu delu stavbe – prezbiteriju.
Hudobec – demon in zmaj kot simbol hudiča se v slikarstvu pojavljata v treh ikonografskih temah – v zadnji sodbi in boju sv. Jurija oziroma sv. Mihaela z zmajem. Zadnja sodba na zunanjščini ali notranjščini zahodne cerkvene stene ima v simboliki posameznih delov stavbe globok pomen. Vhod opozarja na delitev posvetnega in sakralnega, hudega od dobrega. Dva taka primera sta na fasadah v Godešiču in Sopotnici. Zadnja sodba ali motiv sv. Jurija z zmajem sta v redkih primerih umeščena na slavoločno steno, ki pomensko prevzame funkcijo zahodne stene: vernika naj bi spodbudila k obračunu s svojo omahljivo notranjostjo in ga pripravila na vstop v posvečeni prostor. Tak primer je grafično shematizirana zadnja sodba na slavoloku cerkve na Suhi pri Škofji Loki. Če je namen podobe ali skulpture sv. Jurija v spopadu z zmajem opozarjati na človekov notranji boj s slabimi nagnjenji in zmago nad njimi, zadnja sodba poziva grešnika na odgovornost za svoja dejanja.
Demonična motivika se v evropski umetnosti začne pojavljati na osrednjih delih zahodnih portalov gotskih katedral iz 12., 13. in 14. stoletja (Chartres, , Amiens, Notre Dame-Pariz, Rouen, Bamberg idr.), po teh kiparskih upodobitvah pa strašljivi motivi nastopijo v cerkvenem slikarstvu 15. stoletja, ki jih podaja še bolj natančno. Po izteku renesanse se v baroku omejijo na lesene skulpture s prikazi sv. Jurija in sv. Mihaela v boju z zmajem – hudobcem. Za potrebe vaških podružnic jih podeželski rezbarji izdelujejo vse do konca 19. stoletja.
Primer: Satan – zmaj, detajl lesene skulpture sv. Mihaela iz sredine 19. stoletja, Loški muzej Škofja Loka.
Kip sv. Mihaela je prvotno stal v porušeni cerkvi sv. Lucije v Dražgošah, izdelali pa so ga v poljanski podobarsko-rezbarski delavnici Štefana Šubica v sredini 19. stoletja. Upodobitve nadangela Mihaela – ubijalca zmaja so se začele v evropskem prostoru razvijati v 9. in 10. stoletju. Sv. Mihael (tudi poveljnik nebeške vojske) z nogo tlači in tepta spako, ki predstavlja hudiča – zmaja. Motiv junaka, ki se bojuje z zmajem, se pogosto pojavlja v cerkveni in posvetni umetnosti; predvsem v zgodbah, ki združujejo krščansko moralo in viteški ideal. Groteskni stvor z demoničnimi in zmajskimi atributi je simbol poganstva. Motiv je vzet iz knjige Razodetja ali Apokalipse (12,9), zadnje knjige Svetega pisma Nove zaveze.
Pripravil: Boštjan Soklič
Literatura:
- France Stele, Slikarstvo v Sloveniji od 12. do srede 16. stoletja, Ljubljana, 1969.
- France Stele, Gotsko stensko slikarstvo (zbirka Ars Sloveniae), Ljubljana, 1972.
- Emilijan Cevc, Slovenska umetnost, Ljubljana, 1966.
- J. B. Deregowsky, Distortion in Art, The Eye and the Mind, London, 1985.