Sedeča Marija z Jezusom iz Sopotnice

Marija z Jezusom kot otrokom je pogost in priljubljen ikonografski motiv v bizantinski in zahodnoevropski umetnosti srednjega veka. Najdemo ga v tabelnem in stenskem slikarstvu, v kiparstvu pa je največkrat v funkciji oltarnih postavitev. Zanimanje za ta ikonografski tip se je po izteku 17. stoletja tako v slikarstvu kot kiparstvu zmanjšalo, v 19. stoletju pa se je njihovo število povečalo.

Nekaj lesenih kipov sedeče Marije z malim Jezusom iz časa gotike imamo tudi na Slovenskem. V Loškem muzeju Škofja Loka hranimo gotski kip iz lipovega lesa, ki predstavlja sedečo Marijo z Jezusom. Rezbarija izhaja iz cerkve sv. Florijana pri Sopotnici v Poljanski dolini, izdelal pa jo neznani rezbar med letoma 1460 in 1470. Delo je nastalo pod vplivom furlanske in (delno) južnotirolske umetnosti. Poleg kipa Marije je bil najden tudi kip sv. Florijana, ki je delo istega rezbarja in ga prav tako hranimo v Loškem muzeju. Ikonografsko se je rezbar oprl na podobno predlogo kot mojster, ki je izdelal Madono z Rožnika, le da jabolka ni dal Mariji v desnico, ampak ga je v rokah najbrž držal Jezus. Oblikovna formulacija Marije z Jezusom iz sopotniške cerkve je sorodna sedeči Madoni s Primskovega pri Kranju. Zelo malo je elementov mehkega gotskega sloga, prevladujeta rustika in resnost nelepih obrazov. Pri kipu Marije z Jezusom iz Sopotnice gre stilno za kubično zgoščene kiparske gmote. Obe figuri sta čokati in grobo izdelani. Cevaste gube, podobne palicam, potekajo vertikalno po Marijini halji in plašču in se spodaj ostro lomijo. Ta oblikovna otrdelost ni daleč od stilizmov furlanskih umetnikov, ki so ustvarjali na prelomu med 14. in 15. stoletjem. Gre za izraznost, ki je vmesni člen med severnim in južnim načinom upodabljanja. Ker so v tistem času med Furlanijo in Gorenjsko tekle živahne prometne zveze, po katerih so iz severne Italije preko Škofja Loke v naše kraje prihajali slikarji furlanske smeri, je spoj dveh različnih umetniških izročil povsem naraven.

Pripravil: Boštjan Soklič