Loški muzej Škofja Loka, sreda, 18. 12. 2024

Zasnova simpozija: Biljana Ristić, Mojca Šifrer Bulovec, Sara Šifrar Krajnik, Anja Zver, dr. Simona Žvanut

Organizacija: Biljana Ristić, dr. Simona Žvanut

Na enodnevnem simpoziju nam bodo vabljeni strokovnjaki predstavili teme obeh razstav v povezavi z dogajanji in zgodovinskimi prelomnicami, ki so se zgodile v slovenskem in evropskem prostoru v dolgem 19. stoletju. Na simpoziju bomo s ključnimi vsebinskimi poudarki vzpostavili stično točko razstavnih projektov in odprli prostor za dialog med strokovnjakinjami in strokovnjaki ter zainteresirano javnostjo.

Predavateljice in predavatelji: dr. Marijan Dović, dr. Lev Kreft, dr. Žarko Lazarević, dr. Ivan Smiljanić, Judita Šega

Predogled razstave Umetnosti 19. stoletja na Loškem z avtoricami razstave.

 

Program bomo objavili naknadno.

SLOVENSKI KNJIŽEVNIKI IN CENZURIRANE VSEBINE: OD LINHARTA DO CANKARJA

Dr. Marijan Dović, višji znanstveni sodelavec

Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede, ZRC SAZU

V zgodovini srečevanj med Slovenci in cenzuro predstavlja “dolgo” 19. stoletje eno najbolj dinamičnih obdobij. V tem času se je oblikovala slovenska posvetna književnost, rojevali so se prvi časopisi v slovenščini, vzpostavljalo in krepilo se je narodno gibanje, ob vse večji politični diferenciaciji so se zaostrovala mednacionalna trenja. Vse te procese je pomembno sooblikovala cesarska cenzura: do leta 1848 v obliki prevladujoče predcenzure, po marčni revoluciji pa zlasti v obliki represivne pocenzure. Prispevek se bo lotil soočenj slovenskih literatov s cenzuro v tem obdobju z vidika problematičnih vsebin in bo pregledno prikazal, kako pomembno so verska, moralična in politična cenzura v tem času krojile podobo slovenske literature in kulture.

Prva stran Prešernove “Zdravljice” v cenzurno-revizijskem rokopisu Poezij. Ob kitici “Edinost, sreča sprava” je vidna cenzorjeva rdeča črta. Narodni muzej Slovenije, Poezije, Ms 11, str. 26.

 

UMETNOST IN NACIONALNA DRŽAVA PO SLOVENSKO

Dr. Lev Kreft, doktor filozofskih znanosti in redni profesor v pokoju

Oddelek za filozofijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani

Delo Benedicta Andersona Imagined Communities se ni dalo prevesti v slovenščino drugače kot Zamišljene skupnosti. A za nastanek nacije, ki utemeljuje svojo pravico do lastne države s sklicevanjem na obstoj lastnega jezika in lastne kulture, ni poglavitno zamišljanje, pa tudi izmišljanje ne, ampak močna in dobro usklajena narodotvorna kulturna proizvodnja. Nacija kot skupnost, ki ima pravico do lastne države, je, kot pravi tudi Anderson sam, “kulturni artefakt posebne vrste”. In ker je nacija izdelek kulturne imaginacije, je umetnost tista, ki si je s proizvajanjem le-te dala največ opravka. Nekatere nacije so bile proizvedene v že obstoječih državah, podedovanih izpred modernosti, in so jim le dodajale nacionalizem kot vezivno tkivo. Nacije brez države, kakršna je bila tudi slovenska, so imele kulturo v najširšem pomenu za edino območje, na katerem so lahko pravico do lastne države utemeljevale oziroma jo (kot v primeru Kataloncev) utemeljujejo še danes. To, da je nacija proizvod kulturne imaginacije, ne pomeni, da je fiktivna tvorba, in ne pomeni, da ni vanjo vtkanih veliko elementov, ki so obstajali že pred 19., narodotvornim stoletjem modernosti. Kot je zmotna stara trditev, da je nacionalna skupnost proizvod narave (narojenost naroda), nima trdne opore niti postmoderno pojmovanje nacionalne skupnosti kot umetne. V slovenskem primeru se je vredno pomuditi pri konceptu, ki sta ga drug za drugim ponudila Dušan Pirjevec (prešernovska struktura slovenstva) in Dimitrij Rupel (slovenski kulturni sindrom). Kot primer narodotvorne kulturne produkcije pa lahko vzamemo ponovno v roke Martina Krpana Frana Levstika in Hlapca Jerneja in njegovo pravico Ivana Cankarja, v katerih se narod sooči z ljudstvom, kar v nacijo vnese konflikt.

Matija Majar Ziljski je v začetku aprila 1848 pripravil letak z naslovom “Kaj Slovenci terjamo?”.

 

KMETIJSTVO NA LOŠKEM PRED PRVO SVETOVNO VOJNO

Dr. Žarko Lazarević, znanstveni svetnik

Inštitut za novejšo zgodovino

Druga polovica 19. stoletja je bil čas pospešene preobrazbe kmetijstva, ki je krenilo na pot strukturnih in tehnoloških sprememb. Tema prispevka bo tako stanje kmetijskih struktur na Loškem v primerjavi s slovenskimi razmerami. Analiza bo izhajala iz tendenc posestne strukture, proizvodnje, izobraževanja in vstopanja trg. Zadnja kategorija bo prikazana na primeru zadružništva, ki je bilo eno najpomembnejših orodij modernizacije kmetijstva.

Pogled na vas Zgornja Sorica, konec 19. stoletja/začetek 20. stoletja.

 

STEČAJI NA ŠKOFJELOŠKEM POD AVSTRO-OGRSKO

Dr. Ivan Smiljanić, asistent

Inštitut za novejšo zgodovino

Stečaji oziroma bankroti so lastnost vsakega kapitalistično urejenega trga. S tem pravnim mehanizmom se s trga odstranijo prezadolžena podjetja, njihovo premoženje pa porazdeli med upnike, ki si razdelijo izgube. Zaradi finančnih izgub je postopek bil in ostal zelo nepriljubljen. Tudi na Škofjeloškem so bili stečaji prisotni že v času Avstro-Ogrske, ko je mogoče med letoma 1882 in 1915 našteti najmanj 17 tovrstnih primerov. Največ bankrotiranih podjetij je bilo trgovcev, bili pa so tudi primeri propada zadrug, krčem, barvarn in drugih obrtniških delavnic. Prav tako je bankrotiralo nekaj zasebnikov. V prispevku bo na podlagi dosegljive dokumentacije predstavljen oris stečajev, ki so v času Avstro-Ogrske potekali pred škofjeloškim okrožnim sodiščem.

Pogled na Mestni trg v Škofji Loki med letoma 1895 in 1911. Levo je viden nadstrešek Deisingerjeve trgovine in gostilne Pri Soržu.

 

ZDRAVSTVO NA KRANJSKEM V 2. POLOVICI 19. STOLETJA

Judita Šega, prof. zgodovine in dipl. etnologinja, arhivska svetnica

Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Škofji Loki

Prispevek bo v prvem delu predstavil organizacijo zdravstvene službe na Kranjskem, ki je temeljila na sanitetnem državnem zakonu iz leta 1870 in deželnem zdravstvenem zakonu iz leta 1888. Poseben poudarek bo na nalogah, ki so jih pri tem imele občine, zdravstvena okrožja in okrožni zdravniki. Zakon je namreč občinam nalagal, da vsaka zase ali v povezavi s sosednjimi občinami organizirajo javno zdravstveno službo na svojem ali združenem ozemlju, ki se je imenovalo zdravstveno okrožje. Na škofjeloškem območju sta bili ustanovljeni zdravstveni okrožji v Škofji Loki in Železnikih. V nadaljevanju bodo predstavljene naloge okrožnih zdravnikov, konkretneje delovanje škofjeloškega okrožnega zdravnika dr. Antona Arka. Drugi del prispevka bo orisal splošne demografske in zdravstvene razmere na Kranjskem v drugi polovici 19. stoletja ter se posvetil boleznim, ki so odločilno vplivale na stopnjo smrtnosti med takratnim prebivalstvom. Posebne pozornosti bodo deležne tiste nalezljive bolezni, ki so najpogosteje razsajale med prebivalci Škofje Loke in okolice med letoma 1880 in 1914. Na podlagi ohranjenih arhivskih virov bodo predstavljene epidemije koz, škrlatinke, davice, ošpic, tifusa ter grozeča nevarnost kolere in jetike. Predstavljeni bodo tudi ukrepi za njihovo preprečevanje, obvezno razkuževanje okuženih prostorov in predmetov ter določbe o pokopavanju bolnikov, ki so podlegli nalezljivim boleznim.

Ivan Grohar, Portret okrožnega zdravnika dr. Antona Arka, olje na platnu, 1909.