Slike na steklo

V inventarni knjigi etnološkega oddelka Loškega muzeja je pod inv. štev. E 1 kot prvi predmet vpisana slika na steklo z motivom svatbe v Kani Galilejski, ki jo je Muzejsko društvo za muzej pridobilo iz občinske ubožnice leta 1938, naslikal pa jo je Mojster okorne risbe sredi 19. stoletja. Poleg nje hrani muzej še 68 slik na steklo, ki predstavljajo pomemben del evropske in slovenske ljudske umetnosti.

Slike na steklo so izdelane po posebnem postopku. Zadnja stran stekla je slikarska podlaga, sprednja pa ščiti barvne plasti. Ta tehnika omogoča neposredno kopiranje po črtnih predlogah, ki ležijo pod šipo. Slikar je na hrbtno stran steklene podlage najprej naslikal detajle in osnovno risbo, nato je nadaljeval s poslikavo večjih barvnih ploskev. Ta tehnika slikanja ne dopušča popravljanja. Motivika na njih je v glavnem nabožna, s poudarkom na figurah in ornamentiki, naslikani z barvnim kontrastom med figuralno upodobitvijo in ozadjem. Zrcalno obrnjena slika je vidna skozi steklo. Slika je bila navadno uokvirjena s črnim, plitvo profiliranim okvirjem.

Na Slovenskem so v 18. stoletju imeli nekaj slik na steklo le v plemiških in meščanskih hišah. Od konca 18. do konca 19. stoletja pa so iz podeželskih slikarskih delavnic na Bavarskem, v Češkem lesu (kraj Pohoří) in v nekaj kilometrov oddaljenem kraju Sandl v Zgornji Avstriji začeli v Slovenijo množično uvažali preproste, serijsko izdelane slike na steklo. Kupovali so jih predvsem kmetje in revnejše mestno prebivalstvo.

Slike na steklo so slikali tudi na Slovenskem. Umetnostni zgodovinar dr. Gorazd Makarovič je po tipologiji slikanja slike na steklo s slovenskimi napisi pripisal dvema ljudskima slikarjema in eni slikarski delavnici: Mojstru okorne risbe, Mojstru malih figur ter Selški delavnici iz Selc v Selški dolini. Selško delavnico predstavljata Andrej Pavlič in njegova hči Marija Pavlič (1821–1891), po domače Podnartovčeva ali Blaževčeva Mici, na katero je oče prenesel svoje znanje in izkušnje slikanja na steklo. Tako Selška delavnica kot tudi že omenjena ljudska slikarja so poslikavali tudi panjske končnice in drugo, njihove slike na steklo pa hranijo Slovenski etnografski muzej, Gorenjski muzej in Loški muzej Škofja Loka.

Slike na steklo so krasile predvsem kmečke domove. Visele so v t. i. hiši, glavnem bivalnem prostoru, levo in desno od razpela v “bohkovem kotu” nad veliko mizo. Slike na steklo so zadovoljevale verske in estetske predstave ljudi, hkrati pa so opozarjale na gmotni položaj domačije. Konec 19. in v začetku 20. stoletja so jih začele nadomeščati litografije z nabožno vsebino.

Pripravila: Mojca Šifrer Bulovec

Literatura:
Makarovič, G., Slikanje ljudskih slik na steklo na Slovenskem, v: Slovenski etnograf , l. 15, 1962, str. 107–118.
Makarovič, G., Slovenska ljudska umetnost, Slike na steklo, Ljubljana, 1981, str. 254–258.
Simonič Roškar, M., Zbirka slik na steklo na Ptujskem gradu, Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, 2019.