Sodavičarstvo
Sodavica je šumeča pijača iz vode, ki je pod pritiskom pomešana z ogljikovim dioksidom, izdelovali in prodajali pa so jo sodavičarji. Zanjo so imeli posebne steklenice, imenovane sifonke. Poleg sodavice so med sodavičarskimi produkti tudi različne mešanice pijač iz sirupov in vina.
Prvo tovarno za izdelovanje umetne mineralne vode z mehurčki je leta 1821 v Dresdnu ustanovil zdravnik Friedrich Adolph Struve. Izdelovanje umetne namizne vode, sodavice in limonad različnih okusov pa sega v leto 1830. Takrat so vodi začeli pridajati tudi raztopljene solne mešanice, impregnirane z ogljikovo kislino. Dvajset let kasneje so na Dunaju odprli tovarno s takimi pijačami, prvo v avstro-ogrski monarhiji.
Začetki izdelovanja sodavice na Škofjeloškem segajo v 70. in 80. leta 19. stoletja, pri čemer je bila večina sodavičarjev poznana prav v Škofji Loki. Najstarejši znani izdelovalec sodavice tukaj je bil Janez Deisinger, ki je z družino živel v Kapucinskem predmestju. Kot sodavičar se prvič omenja leta 1878.
Leta 1902 je bila na Kranjskem ustanovljena Deželna zadruga izdelovalcev sodavice, ki se je kasneje preimenovala v Zadrugo sodavičarjev za Slovenijo, nazadnje pa v Združenje proizvajalcev umetnih rudninskih vod – sodavičarjev za Dravsko banovino. V odboru združenja sodavičarjev je bil tudi Ločan France Ravnihar, začetnik te obrti v družini Ravnihar, ki so kasneje postali najbolj znani loški sodavičarji, po domače pa se jim je reklo Fušarjevi.
Franc Ravnihar je sprva stanoval na Klobovsovi ulici, leta 1899 pa se je preselil na naslov Mesto 6 (danes Spodnji trg 31). Obrt za izdelovanje sodavice je prijavil januarja 1907. Istega leta se je poročil z Ano Jenko, ki mu je pomagala pri delu v delavnici in po njegovi smrti leta 1932 obrt tudi prevzela. Obrt se je "pri Fušar", z vmesno prekinitvijo, obdržala vse do leta 1975. Mlajša hči Julijana, ki je bila izučena za pomočnico, jo je prevzela po mamini smrti, zadnji Fušar, ki je vodil "sifonarijo", pa je bil Julijanin mlajši sin Pavle.