Herman Gvardjančič
(1943)
Herman Gvardjančič je eden najpomembnejših in najodličnejših predstavnikov slovenskega modernizma, ki je v desetletjih znotraj tradicionalnega slikarstva razvil samosvojo obliko eksistencialno utemeljene predmetnosti in spremenil podobo slovenskega krajinarstva. Vanj je samorefleksivno vpeljal “krajine duše” – arhetipske podobe subjektivnih izkušenj, ob tem aktualiziral risbo kot samostojno tehniko in jo (v slovenskem kontekstu) tudi populariziral. Njegova dela (barvita ali monokromna) zrcalijo spoštovanje do narave in krajev, iz katerih izhaja in kjer še vedno biva. Celoten Gvardjančičev opus je svojevrsten upor zoper absurdnost, ugnezdeno v razmerju med človekom in svetom, ki nista v skladju, temveč sta si nasprotna. Njegovi “zapisi” krajine izhajajo iz realnih, tudi neprijetnih in mučnih dejstev, ki jih umetnik interpretira in konkretizira. Svojo življenjsko izkušnjo prevaja v pretresljivo likovno pripoved, s katero se trajno zapisuje v zgodovino slovenske umetnosti. Odkrivanje narave sveta je stalnica v Gvardjančičevem opusu, kar umetnika ne odvrača od pozitivnih razmišljanj in humanističnih izhodišč.
Pri delu je Gvardjančič neposreden, silovit, z le delno nadzorovano potezo svinčnika ali čopiča. Njegovo glavno izrazna tehnika je risba, izraža pa se tudi v tehnikah olja na platno, akrila in akvarela. V času novih medijev vztraja pri tradicionalnih slikarskih načinih, pozornost pa namenja kompozicijski uravnoteženosti ter barvnemu podajanju motivike. Gvardjančičevo ustvarjanje v 70. letih zaznamuje krajina: sprva jo je koncipiral popartistično, kasneje v maniri fotorealizma, proti izteku desetletja pa jo je povsem poenostavil. Leta 1983 je ustvaril znane cikle risb in slik z naslovi Hiša samomorilke Silve, Verjetni kraj samomora, Samomorilkina ograja in Intime. Leta 1984 zaokroži serijo slik s ključnim delom (Hiša samomorilke Silve). V obdobju 1983–1989 je nastajal ciklus Hiše in Slovenae, z domovinsko tematiko (ob grožnji s tako imenovanimi Skupnimi jedri). Leta 1991 je razstavljal na razstavi Kunst Europa v Siegnu. Istega leta sta nastali sliki Solea in Saita (na temo glasbe Milesa Davisa). Na dan osamosvojitve Slovenije (25.6.1991) je nastala slika Slovenski grb. V obdobju 1997 – 2005 je ustvarjal pod vtisom glasbe nemške pevke in skladateljice Nico. Leta 2008 je imel v Mednarodnem grafičnem centru v Ljubljani, Mestni galeriji v Ljubljani in v Galeriji sodobne umetnosti v Celju hkrati pregledno razstavo z naslovom Zapisi. Ob tej priliki je izšla tudi njegova monografija.
Samostojne razstave – izbor:
2023 Slovenae 22 KRAS, Galerija Ivana Groharja, Škofja Loka
1998 Galerija Tivoli / MGLC, Ljubljana
1989 Galerija ART KO, Pariz, Francija
1987 Cankarjev dom, Ljubljana
1985 Galerija Equrna, Ljubljana
Skupinske razstave – izbor:
2007 Ločani v Ljubljani, ZDSLU, Ljubljana
2004 Umetniška zbirka Galerije Domžale, Domžale
2003 Do roba in naprej. Slovenska umetnost 1975 – 1985, Moderna galerija, Ljubljana
Nagrade – izbor:
2023 Prešernova nagrada za življenjsko delo, Ljubljana
1994 nagrada mednarodnega likovnega bienala, Sežana
1990 Nagrada Riharda Jakopiča, Ljubljana
1988 Nagrada Ivana Groharja, Škofja Loka
Več o avtorju:
https://hermangvardjancic.net/
https://www.rtvslo.si/kultura/intervju/herman-gvardjancic-ce-me-ni-v-sliki-je-slika-slaba/657939