"Jaz sem luč sveta"
Plavolasi Kristus v Crngrobu: sončno božanstvo ali odraz lepotnih meril?
Ob pomanjkanju pisnih virov, ki bi jasno opisali fizično podobo Jezusa Kristusa, se je od prvih stoletij našega štetja razvilo več različnih načinov njegovega upodabljanja. Vsak pristop oziroma slog ustreza določenemu teološkemu ali kulturnemu kontekstu, kljub temu pa je le redko prikazan z lasmi, svetlejšimi od svetlo rjave. Prizori Kristusovega trpljenja iz cerkve Marijinega oznanjenja v Crngrobu so še posebej zanimivi ravno zaradi Kristusove barve las in oči, ki so nenavadno svetli.
Pasijonski cikel v severni ladji cerkve Marijinega oznanjenja v Crngrobu
Crngrobško cerkev so začeli graditi konec 13. stoletja na mestu današnje severne ladje, v kateri so se ohranile stenske poslikave iz različnih obdobij njene pestre zgodovine. Na vzhodnem koncu severne stene so še vedno vidni prizori Kristusovega trpljenja, ki jih datiramo v sredino 14. stoletja. Od prvotne poslikave je ohranjen samo še zgornji pas, v katerem prepoznamo prizora bičanja in Judeževega poljuba, katerega kopijo hrani Loški muzej Škofja Loka.
Kristusova podoba v likovni umetnosti
Najstarejše ohranjene upodobitve Jezusa Kristusa so iz poznega drugega oziroma zgodnjega tretjega stoletja in navadno prikazujejo golobradega mladeniča s kodrastimi lasmi. Podoba bradatega Odrešenika se je nekako v 6. stoletju uveljavila najprej na Vzhodu, razvila pa naj bi se pod vplivom portretov velikih mislecev in filozofov, ki so bili običajno upodobljeni z brado. Še začasa starokrščanske umetnosti so se pojavile upodobitve, ki so Kristusa prilikovale predkrščanskim sončnim božanstvom. Rumena barva las, kot jo ima Odrešenik v Crngrobu, bi prav tako lahko namigovala na sonce in torej na Kristusa kot na Nepremagljivo Sonce.
Sol invictus
Številna stara ljudstva pred pojavom krščanstva so sonce še posebej častila, saj je vir svetlobe in toplote, prežene temo in omogoča rast vsemu živemu. Božič, praznik Kristusovega rojstva, kristjani obhajajo 25. decembra, ki je blizu zimskemu solsticiju. V tem času Sonce začne svojo krožno pot na nebu in v številnih kulturah je to čas praznovanja, rojstva nove luči. S severne poloble je videti, kot da se sonce pomika vse bolj na jug in postaja vse manjše, kar so stare kulture razlagale kot njegovo umiranje. Po zimskem solsticiju pa se sonce "ponovno rodi", saj se dnevi začnejo podaljševati, noč pa krajšati. Tako so stari Rimljani v drugi polovici decembra praznovali Saturnalije, ki so jih prirejali v čast bogu Saturnu, 25. decembra pa Dies Natalis Solis Invicti, rojstvo Nepremagljivega Sonca, ter rojstvo priljubljenega božanstva Mitre. Soncu je posvečen tudi sedmi dan v tednu. Med svojo vladavino je Konstantin Veliki odredil, da je nedelja, Dies Solis (sončni dan), postala uraden dela prost dan, v krščanstvu pa je postala Gospodov dan.
Od zgodnjih upodobitev Kristusa kot solarnega božanstva je najbrž najbolj znamenit mozaik iz grobnice pod baziliko sv. Petra v Vatikanu, ki prikazuje Kristusa v zlati halji s krono sončevih žarkov, njegovo kočijo pa vlečeta dva bela konja. Tradicionalno se mozaik razlaga kot Kristus v podobi sončnega božanstva Sol Invictus, ki se vzpenja na nebu. Sonce na svoji krožnici okoli Zemlje vsak dan zaide in naslednje jutro spet vzide, kar so številne kulture imenovale kot smrt in ponovno obuditev ali vstajenje. Tako je po krščanskem verovanju tudi Kristus Odrešenik umrl in nato ponovno vstal od mrtvih. Sprva so kristjani s solarnim ciklom povezovali celo veliko noč, saj so jo praznovali na dan pomladnega ekvinokcija. Ker je dan takrat daljši od noči, napoči "sončeva zmaga" nad nočjo, ki so jo simbolno razlagali kot Kristusovo zmago nad smrtjo.
Kristus kot sonce v Svetem pismu
Podlago za to, da so številni zgodnji kristjani Kristusa povezovali s soncem, najdemo tudi v Svetem pismu. Že starozavezni prerok Malahija je Odrešenika imenoval kot Sonce pravičnosti (Mal 3,20), Boga kot sonce pa imenujejo tudi Psalmi: "Zares, sonce in ščit je Gospod Bog, milost in slavo daje Gospod, ne odreka dobrine tistim, ki hodijo v popolnosti." (Ps 84,12) Kristus je samega sebe imenoval kot luč, kar je zapisano v evangelijih: "Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja." (Jn 8,12)
V tem kontekstu je omembe vreden tudi dogodek Jezusove spremenitve na gori, med katerim je izbranim apostolom razkril svojo božansko naravo: "Vpričo njih so njegova oblačila postala bela kot luč, njegov obraz pa je zasijal kot sonce." (Mt 17,1–8)
Svetli lasje kot odraz lepotnih meril časa?
Po drugi strani bi podoba plavolasega Kristusa v Crngrobu lahko odražala lepotna merila časa, po katerih so bili svetla polt, lasje in oči lepši od temnih. Še posebej v srednjem veku in renesansi so za največje lepotice veljale ženske z belo poltjo in zlatimi lasmi. Beseda blond, ki jo pozna več evropskih jezikov, v slovenščini pa je le pogovorna, najverjetneje izvira iz starofrancoskega izraza, ki je pomenil svetlo rjavo-zlato barvo, ta pa iz latinske besede za rumeno, flavus oziroma blundus. Slovenski izraz plavolas je prevzet iz drugih slovanskih jezikov in označuje belo, rumenkasto barvo. Povezan naj bi bil tudi z latinsko besedo pallidus, ki pomeni bled.
Čeprav so naravno svetli lasje tudi v Evropi pri odraslih redki, je bilo v likovni umetnosti veliko svetnic upodobljenih s plavimi lasmi, ki so navadno atribut svetosti in deviškosti. Po drugi strani je tudi Eva velikokrat upodobljena svetlolasa, vendar so zlati lasje v tem primeru povezani z grehom, še posebej pa s spolnostjo. Kljub temu so v umetnosti svetla polt in lasje v večini primerov povezani z lepoto in dobroto, temne poteze pa nasprotno z grehom in zlom. Tako se na prizoru Judeževega poljuba iz Crngroba vzpostavi nasprotje med svetlim Kristusom in temnim apostolom, ki je s poljubom izdal svojega učitelja. Ne nazadnje pa je svetla polt povezana tudi z razredno delitvijo – pripadnikom in pripadnicam višjih slojev je bilo seveda veliko lažje ohranjati svetel ten, saj so se lahko izogibali soncu, medtem ko so nižji sloji večino dneva preživeli zunaj.
Pripravila: Nina Misson
Literatura:
Projekt sofinancirata Evropska unija iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja in Republika Slovenija v okviru Programa razvoja podeželja RS 2014-2020. Organ upravljanja, določen za izvajanje Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2014-2020, je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Za vsebino odgovarja Loški muzej Škofja Loka, ki je nosilec aktivnosti.
