Za gradnjo zastavil premoženje, ugled in življenje

Kaj se je zgodilo z mojstrom Jurkom v Crngrobu?

V začetku 16. stoletja je crngrobška cerkev Marijinega oznanjenja doživela že četrto povečavo, saj za veliko število romarjev še vedno ni bilo dovolj prostora. Sprva so cerkev širili proti jugu, vzhodnemu koncu pa so se nekako izogibali, saj je že tako ali tako neenakomeren teren na tej strani še posebej strm. Leta 1520 so predstavniki posvetne in cerkvene oblasti z mojstrom Jurkom podpisali pogodbo o gradnji, iz katere izvemo tudi marsikatero zanimivost o srednjeveških graditeljih cerkva, pa tudi o poteku zidanja, ki je bil vse prej kot gladek.

Jurko iz Loke

Mojster Jurko iz Loke je izpričan med letoma 1513 in 1529, datuma njegovega rojstva in smrti pa sta neznana. Leta 1513 je sodeloval pri obnovi Loškega gradu, ki je bil močno poškodovan v velikonočnem potresu leta 1511. Leta 1515 so se začela dela na novem prezbiteriju v Crngrobu, vendar je bila prvotna gradnja prekinjena. Istega leta je bil Jurko poklican na sodišče, ker je razžalil nekega Jorga Kramerja in zato plačal denarno kazen, morda zaradi prepira. V arhivih je ohranjena pogodba iz leta 1520, s katero je sklenil zidanje prezbiterija in zvonika, vendar je delo dokončal drug mojster, ki ga poznamo le pod imenom mojster HR. Leta 1529 je bil omenjen v korespondenci med freisinškim škofom Filipom in oskrbnikom Loškega gospostva.

Upor je prekinil prvo gradnjo

Romarska cerkev v Crngrobu je bila zelo obiskana in denar za razširitve in dozidave je verjetno pritekal predvsem iz romarskih prispevkov. Ker je stroške večinoma kril Crngrob sam, lahko sklepamo, da se je prvotna pogodba iz leta 1515, ki ni ohranjena, razdrla zaradi nemirnih časov velikega kmečkega upora, ki so se mu pridružili tudi loški podložniki, takrat že dlje “do gosposke nerazpoloženi”. V začetku 16. stoletja so na ozemlju čutili tudi posledice beneške vojne (1508–1518), ki je oslabila trgovino, ki je bila iz Loškega gospostva usmerjena v italijanske dežele. Tudi zaradi potresa leta 1511, ki je za seboj pustil ogromno škode, so narasle tlačanske obveznosti in dajatve so bile vsako leto večje – deloma tudi zaradi stroškov obrambe proti Turkom. Tako so se izčrpani loški podložniki v velikem številu pridružili uporu, vendar je bil ta že istega leta zatrt, kazni pa hude. Nove dajatve so precej prizadele kmečko prebivalstvo, pri čemer so velik del upornikov pobili, njihove kmetije pa požgali.

Nova pogodba z mojstrom Jurkom

Drugo pogodbo z mojstrom Jurkom so v Loki sklenili 1. oktobra 1520 oskrbnik Pavel Rasp, kaščar Baltazar Siegesdorfer, loški vikar, mestni sodnik in dva predstavnika mestnega sveta, prisotna pa sta bila še crngrobška ključarja in zastopniki Bitenj. Mojster Jurko, loški meščan, se je s pogodbo zavezal, da bo crngrobški cerkvi sezidal kor in zvonik.

V pogodbi je bilo določeno, naj mojster kamenje za oboke lomi v Moravčah, ga tam obdela, za prevoz kamenja v Crngrob pa poskrbita ključarja. Prevoz so navadno opravili podložniki kot tlako, da pa bi bilo voženj čim manj, je bil Jurko zadolžen, da je poiskal kamnolom v bližini cerkve. Tako je mojster kvalitetnejše stavbne člene oblikoval iz moravškega peščenjaka, ostalo pa z materialom iz bližnjega kamnoloma. Naročeno mu je bilo, naj bodo sklepniki obdelani tako, da ne bo sebi in delavnici delal sramote. Iz te pripombe bi lahko sklepali, da se je Jurko s svojim ne preveč spretnim dletom kje na Loškem že osmešil. Nadalje je pogodba določala, da mora priskrbeti orodje in pripraviti malto na svoje stroške, zadolžen pa je bil tudi za plačilo delavcev, razen če bi mu kdo želel pomagati zastonj ali s tlako. V pogodbah iz tega časa je bilo običajno, da je bil za plačilo delavcev in pripravo malte zadolžen mojster sam. Plačilo za določeno delo je od naročnikov prejel vnaprej, sodelavce in pomočnike pa je plačal po učinku ali času.

Po pogodbi bi moral Jurko zidanje končati v treh letih. V tem času ni smel delati na drugem gradbišču ali zapustiti meja Loškega gospostva, razen če bi zamujalo plačilo. V navadi je sicer bilo, da mojstri niso prevzeli dveh del istočasno, vendar pa so znani primeri, ko so jih dejansko vodili več hkrati. Če bi zbolel za več kot štiri mesece, bi bil dolžan poiskati drugega mojstra, ki bi delo izpeljal do konca. Tako določilo je bilo ustaljeno in ne priča o Jurkovih letih ali zdravju.

Pogodba se je sklenila s strogim določilom, da Jurko v primeru, da se ne bi držal ene ali več točk, odgovarja z življenjem in premoženjem. Če gradnje ne bi dokončal, za to ne bi prejel opravičila v nobeni krščanski deželi in z njegovim telesom in premoženjem bi delali kot z možem brez poštenja. To pomeni, da bi trpel tako denarno kot fizično kazen ali začasen zapor, poleg tega pa bi pridobil tudi slab glas, zaradi česar bi v prihodnje težko dobil delo.

Sklenitvi pogodbe, ki so jo pogodbeniki še zapečatili, čeravno manjka pečat mojstra Jurka, je najbrž sledil likof, tj. pojedina ali pitje po sklenjeni kupčiji. Delati so v skladu s pogodbo začeli spomladi 1521, ko se je začenjala gradbena sezona.

Zidar ali kamnosek?

Tako zahtevna gradnja je zahtevala izkušenega stavbnega mojstra. Skladno s srednjeveškim načinom dela je bil mojster arhitekt, ki je gradnjo načrtoval, in hkrati izkušen kamnosek, saj je moral na stavbi opraviti zahtevnejša kamnoseška dela in izdelati okrasne dele in reliefe. Kot vodilni stavbar je torej Jurko moral izklesati sklepnike, kar je tudi določeno v pogodbi.

Zanimivo je, da se Jurko v virih imenuje le zidar (Maurer) in ne kamnosek (Stainmetz). Edino na ovitku crngrobške pogodbe iz leta 1520 se imenuje kamnosek. Lahko bi šlo za ohlapno rabo izrazov, čeprav so se zidarji v Loki navadno omenjali ob manj kvalitetnih in težaških delih, gradnja v Crngrobu pa je vendarle zahtevala izkušenega mojstra. Morda v Loki v tem času ni bilo nobenega spretnega kamnoseka, ki bi mu lahko zaupali zidavo prezbiterija.

Pot do mojstra stavbarja je bila dolga, učna doba kamnoseka je namreč trajala kar šest let. Za primerjavo: zidar, ki je bil največkrat pomožni delavec, ki je polagal kamenje in opeke, se je učil le tri leta. Če je zidar želel postati stavbar-kamnosek, je moral torej še za tri leta v uk h kamnoseku. Kamnoseki so lahko delali vse leto, saj so poleti zidali, pozimi pa klesali detajle. Zidarji so nasprotno lahko delali le v poletnem času. Njihov družbeni položaj se je izboljšal šele v drugi polovici 15. stoletja, ko se je v arhitekturi vedno bolj uveljavljala zidana stena. Ta je izpodrinila gotsko skeletno gradnjo, ki je razčlenjevala stene in poudarjala kamnoseški okras.

Kaščar ustavil gradnjo

Čeprav bi moral Jurko dela zaključiti že leta 1524, niti prezbiterij niti zvonik v Crngrobu leta 1529 še nista bila dokončana. Ohranjena je korespondenca med freisinškim škofom Filipom in novim loškim oskrbnikom Leonardom Siegersdorferjem, iz katere izvemo, da je zdaj že pokojni kaščar Baltazar zidavo ustavil. Ker ni prejel plačila, se je mojster Jurko pritožil, saj je utrpel veliko škodo. Škof je tudi izvedel, da je Jurko na gradbišču pustil apno in kamenje, s katerima je treba nekaj ukreniti. Oskrbniku je še naročil, naj mojster čim bolje porabi material, če pa cerkev denarja nima, naj uredi zadevo z Jurkom in crngrobškimi ključarji, kakor najbolje ve in zna.

Iz pisma žal ne izvemo, kdaj in zakaj je bilo delo ustavljeno. Morda je Jurko z delom preveč zavlačeval in je zaradi tega cerkvi zmanjkalo denarja ali pa naročniki niso bili zadovoljni z narejenim. Seveda pa o tem samo ugibamo. Na oknu tretjega nadstropja v zvoniku je letnica 1551, kar pomeni, da je bilo to nadstropje končano več kot trideset let po zastavljenem roku. Delo pa je prevzel kvalitetnejši mojster HR, ki je na stropu prezbiterija izdelal Marijin sklepnik.

Po letu 1529 Jurka v listinah ne najdemo več. Možno je sicer, da je bil še aktiven, vendar ni nikjer, niti v Crngrobu, zapustil svojega mojstrskega znamenja, kot bi bilo za ta čas običajno. Posredno ga srečamo leta 1533, ko so z učiteljskega mesta odstavili njegovega sina Mihaela, čemur je sledil oster spor. Tako oče kot sin sta torej doživela, da so ju odstavili. Iz vira ni razvidno, ali je bil Jurko takrat še živ ali ne, vendar pa je imenovan kot Steinmetz, kamnosek.

Čeprav za to nimamo dokazov, se nam postavlja vprašanje, ali je v Crngrobu morda prišlo do osebnega spora ali zamere, zaradi katere Jurko gradnje ni dokončal? Že Ana Lavrič je opozorila na znano ljudsko pripoved o Crngrobu, po kateri je oskrbnik želel preprečiti zidanje zvonika v Crngrobu, vendar ga je veter vrgel z odra, da je omahnil v globino in se pogreznil v zemljo. Ali morda v zgodbi odmeva oddaljen spomin na nesporazum med stavbenikom Jurkom in loškim oskrbnikom Siegersdorferjem?

Pripravila: Nina Misson

Literatura:

• Pavle BLAZNIK, Upori loških podložnikov konec 15. in v začetku 16. stoletja, Loški razgledi, 2/1, 1955, pp. 65–70.
• Emilijan CEVC, Poznogotski stavbenik Jurko iz Loke (Jurko Maurer ali Jurko Streit?), Loški razgledi, 11/1, pp. 50–61.
• Ana LAVRIČ, Pogodba z mojstrom Jurkom iz Loke za zidavo prezbiterije in zvonika v Crngrobu, Razprave: Razred za zgodovinske in družbene vede, XV, 1986, pp. 135–153.
• Gašper CERKOVNIK, "Maister Jurko ist schuldig die alltn drey khor abzebrechen" O starih treh korih romarske cerkve v Crngrobu, Loški razgledi, 60/1, 2013, pp. 115–126.

Projekt sofinancirata Evropska unija iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja in Republika Slovenija v okviru Programa razvoja podeželja RS 2014-2020. Organ upravljanja, določen za izvajanje Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2014-2020, je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Za vsebino odgovarja Loški muzej Škofja Loka, ki je nosilec aktivnosti.