Stolp na Kranclju – prizorišče prvih arheoloških raziskav srednjega veka na Loškem
STOLP NA KRANCLJU – PRIZORIŠČE PRVIH ARHEOLOŠKIH RAZISKAV SREDNJEGA VEKA NA LOŠKEM
Preprost kvadraten stolp na vzpetini Krancelj, ki je postal prvi grad na Loškem, so freisinški škofje postavili verjetno že v 11. stoletju. Tekom časa so ga dograjevali in v sredini 15. stoletja je bil že utrjen z obzidjem in 5 metrov globokim jarkom, čez katerega je bil speljan dvižni most. Grad je ostal v uporabi vse do usodnega potresa leta 1511, ko so ga opustili. Njegove ostanke je prerasla vegetacija in skozi stoletja je izginil tudi iz spomina ljudi. Povsem pozabljen je ostal vse do sredine 20. stoletja, ko so v letih 1954–55 začeli z arheološkimi raziskavami. Z deli sta začela arheolog Stane Gabrovec in Rudolf Berce iz Narodnega muzeja v Ljubljani. Sprva so na tej lokaciji pričakovali prazgodovinske najdbe, saj so kopasto zaraščeni ostanki srednjeveškega gradu dajali videz velike gomile na vzpetini. Pričakovanih dokazov o starejši poselitvi niso odkrili, saj je že poizkusni izkop pokazal, da gre za najdbe iz srednjega veka, natančneje iz obdobja romanike. Ker takrat to obdobje ni bilo več v domeni arheologije, temveč umetnostne zgodovine ali zgodovine, je Narodni muzej po poizkusnih izkopih z delom na Kranclju prenehal. Strokovno vodstvo nadaljnjih raziskav je prevzel Cene Avguštin, umetnostni zgodovinar iz Mestnega muzeja v Kranju. Tehnično vodstvo raziskovanj je bilo zaupano ravnatelju muzeja v Škofji Loki Karlu Plestenjaku, kopali pa so dijaki loških šol. Velik dosežek za tedanji čas je bila sanacija izkopanega zidovja in prezentacija delno nadzidanih arhitekturnih ostalin po načrtih arhitekta Toneta Bitenca. Danes je Stolp na Kranclju vključen v Učno pot treh gradov, njegove ostaline pa privabljajo tako domače kot tuje obiskovalce.
SVEČNIK V PODOBI SLUŽABNIKA – IZJEMNA ARHEOLOŠKA NAJDBA EVROPSKEGA SLOVESA
Poleg arhitekturnih ostankov so na Stolpu na Kranclju izkopali številno drobno keramično in kovinsko gradivo, med katerim izstopa bronasti kipec, ki je bil nekoč sestavni del antropomorfnega svečnika. Gre za moško figuro srednjeveškega služabnika, oblečenega v tesno oprijete hlače in v prepasano oprijeto tuniko s kratkimi, ohlapnimi, do komolcev segajočimi rokavi. V desni roki drži okrogel pladenj, ki ga spodaj obkroža z vrsto lukenj predrta bordura, ki zakriva stik med pladnjem in dlanjo. Na sredini pladnja je bil nekoč nastavek za svečo. Leva roka skupaj s pladnjem in nastavkom za svečo ni ohranjena. Prav tako manjka trinožni podstavek. Pri tovrstnih svečnikih gre za serijske proizvode, ki se medsebojno razlikujejo zgolj po nekaterih manjših detajlih, kar lahko razložimo z uporabo različnih kalupov. Vse uvrščamo med t. i. dinandrije – iz medenine ali brona ulite predmete, ki so jih izdelovali v mestu Dinant ter drugih mestih v Belgiji, na Nizozemskem in v Nemčiji na območju med rekama Maaso in Moselo. Ker so bili tovrstni izdelki v času poznega srednjega veka in renesanse (14.–15. stoletje) zelo priljubljeni, so se prodajali po vsej Evropi. Kot nam razkrije pogled na karto razprostranjenosti, trenutno poznamo 34 tovrstnih svečnikov, ki izhajajo s področja Slovenije (1), Italije (1), Avstrije (4), Madžarske (3), Srbije (1), Češke (11), Nemčije (8), Nizozemske (2), Velike Britanije (2) ter iz neznanega najdišča (1).
