Strahlova zbirka umetnin

Pobuda za nastanek Strahlove zbirke so bila tudi dela iz zbirk predhodnih staroloških graščakov. Ko sta Edvard Strahl (1817–1884) in njegova sestra Henrieta Strahl (1816–1856) leta 1833 podedovala graščino v Stari Loki, so v njej že hranili 56 slik: portretov, krajin, slik letnih časov in tihožitij z lovskimi motivi in motivi sadja. Raziskovalci so izvor teh umetnin postavili v čas Strahlovih posestnih prednikov iz 17. in 18. stoletja; v 18. stoletju je Starološki grad posedovala družina Erberg, katere baročni portreti baronov in baronice ter skupinski družinski portret so skupaj z graščino prešli v roke Edvarda Strahla, danes pa slike hranita Gorenjski muzej in Loški muzej Škofja Loka.

Popis slik v graščini Stara Loka, 1833. Hrani Arhiv Republike Slovenije (AS 780 Graščina Stara Loka, t. e. 42).

Popis slik, ki navaja 56 umetnin, je naročil Edvardov stric Franc Ksaver Demšar. Nastal je v navzočnosti okrajnega zdravnika Antona Gerbca, ki je imel starološko posest v prvi polovici 19. stoletja večkrat v začasni rabi in je bil odgovoren tudi za imovino v dvorcu.

Neznani slikar, Skupinski portret družine barona Erberga, 200 × 170 cm, olje na platnu, začetek 18. stoletja. Hrani Loški muzej Škofja Loka.

Slika s skupinskim portretom družine barona Janeza Adama Erberga, ki je posest Stara Loka odkupil leta 1706, predstavlja redek primer skupinskega družinskega portreta iz zgodnjega novega veka na Slovenskem. Monumentalno delo si lahko ogledate na stalni razstavi v pritličju muzeja.

 

Zbirka kot orodje za izražanje statusa v družbi

Sredina 19. stoletja je bil čas formiranja identitete naroda, kar se kaže tudi skozi raziskovanje domače zgodovine in kulture. Obenem je plemstvo še zmeraj kazalo interes za izkazovanje višjega stanu v družbi, orodje takšnega izražanja pa so lahko bile tudi zbirke. Edvardovemu zanimanju za umetnost je ob duhu časa nemara botrovala stričeva vnema za zbirateljstvo, še posebej pa vez s slikarko Cecilijo pl. Pettenegg (1821–1855), poročeno Strahl, ki se je slikanja učila pri materi Elisabethi pl. Pilgram in na Dunaju pri slikarju Heinrichu Hollpeinu. Dr. Renata Komić Marn v zaključnem delu prispevka Po sledeh Strahlove zbirke namiguje, da je “bilo tudi zbirateljsko navdušenje posledica njegove potrebe po dokazovanju svojega težko pridobljenega stanu”. Edvard Strahl, ki se je poklicno ukvarjal s pravom, svojega plemstva pred poroko s Cecilijo Pettenegg namreč ni mogel dokazati, zato je zaprosil za pridobitev plemiškega naziva. Pridobil ga je štiri leta po poroki (1848), ko mu ga je podelil vladajoči knez Alojz Leichtensteinski.

Ivan Franke, Portret Edvarda Strahla, 97 × 75 cm, olje na platnu, 1868. Hrani Loški muzej Škofja Loka.

Portreti, kot je Franketov, so med plemstvom imeli reprezentančno funkcijo in še sedaj z naslikanimi predmeti, oblačili gledalcu sporočajo portretirančevo izobrazbo ali status. V graščinah in dvorcih so z njimi izkazovali svoje poreklo in tradicijo pripadnosti visokemu družbenemu sloju. Ta portret je Edvard Strahl naročil, ko so mu podelili visoko odlikovanje reda Franca Jožefa.

Edvard Strahl je med letoma 1864 in 1868 kupil 26 slik od znanega preprodajalca umetnin Alessandra Volpija. To je prvi poznan Strahlov nakup, ki mu je sledilo zbiranje raznih slik, predmetov in starin. Predmete so po domačijah na Gorenjskem zanj iskali in zbirali gospodinja starološke graščine Nepomucena Strupi, sin Karl pl. Strahl (1850–1929) in njegov prijatelj Janko Škerjanc. Slike je Edvard kupoval tudi v Ljubljani in Gradcu, zbirko pa je dopolnjeval vse do svoje smrti leta 1884, ko je skrb zanjo prevzel sin Karl.

Kunstzüstande Krains in den vorigen Jahrhunderten (Umetnostne razmere na Kranjskem v preteklih stoletjih), Laibacher Wochenblatt, št. 178 (5. 1. 1884), Ljubljana, 1884.

Edvard Strahl ni bil zavzet le za lastno zbirko, ampak je tudi komentiral in raziskoval zgodovino slovenske umetnosti in kulturnega dogajanja. V letu njegove smrti je v časopisu Laibacher Wochenblatt po delih izhajal njegov spis Kunstzüstande Krains in den vorigen Jahrhunderten (Umetnostne razmere na Kranjskem v preteklih stoletjih), ki so ga kasneje imeli za enega “prvih poskusov pregleda naše umetnostne preteklosti”. Objavljen je bil v devet delih v rubriki Feuilleton oz. Podlistek, namenjeni sestavkom o umetnosti, leposlovju, družabnem življenju ipd.

 

Strahlova galerija in popis zbirke

Postavitev zbirke v Starološkem gradu je uredila Karlova žena Mimi pl. Lehmann (u. 1929) okoli leta 1909, ko je osvežila prostore in postavila slike in druge predmete po dvorcu. Karl Strahl je zatem še posebej skrbel za javne oglede zbirke in vključevanje del na pregledne razstave slovenske umetnosti, kot sta bili Zgodovinska razstava slovenskega slikarstva (1922) in Razstava portretnega slikarstva na Slovenskem od XVI. stoletja do danes (1925). Skoraj sto let po popisu slik v starološki graščini je tudi napisal in uredil Katalog, ki priča o intenzivni zbirateljski dejavnosti Strahlov, saj obsega okrog 600 del. Čeprav Katalog ne vključuje seznamov predmetov umetne obrti in starin, predstavlja pomemben dokument za preučevanje Strahlove zbirke.

Veliki salon v drugem nadstropju Starološkega gradu z Globočnikovo sliko Marije Stuart na levi, 1929, Stara Loka (© INDOK center MK; foto: France Stele).

Zbirko v Stari Loki je fotografiral konservator-umetnostni zgodovinar France Stele. Strahlovo galerijo – kot so jo včasih imenovali – je prvič obiskal leta 1923 v sklopu izleta Umetnostnozgodovinskega društva in se ob tej priložnosti dogovoril za fotografiranje nekaterih “važnejših predmetov”. Zadnjič je Karla Strahla v Stari Loki obiskal v poletju 1929, da bi označil dela, ki so pomembna za nacionalne zbirke, ter ob tej priložnosti fotografiral postavitev.

V Katalog Strahlove zbirke je Karl vključil tudi kratke, a zgovorne opombe, ob katerih danes lažje sledimo provenienci (izvoru) umetnin in njihovim okoliščinam nastanka. Iz kratkih pripisov izvemo tudi, da je bil Edvard Strahl v stiku z domačimi sodobnimi slikarji in slikarkami. Kupoval je njihova dela ter pri njih naročal slike po predloženih motivih, umetniki pa so mu prinašali dela tujih slikarjev. Zavedal se je tudi pomena ohranjanja snovne kulturne dediščine in propadanje umetnin reševal v sodelovanju z restavratorji.

Seznam sodobnih umetnic in umetnikov v Strahlovi zbirki, povzeto iz Kataloga Strahlove galerije (Janko Polec, Zbornik za umetnostno zgodovino, 1931, str. 203–206).

Poleg umetniških del starejših dob je Edvard Strahl v svojo zbirko sprejemal tudi dela slovenskih sodobnih slikarjev in slikark. Sodeč po razpredelnici umetnikov in umetnic, ki jo je v Katalog vključil Karl Strahl, je Strahlova zbirka vključevala umetnine dvanajstih sodobnic in sodobnikov na Kranjskem, katerih 77 del je po večini pridobil neposredno od njih.