Tovarna klobukov Šešir je bila ob ustanovitvi zelo slabo opremljena, čeprav je nekaj strojev ostalo še od Krennerjeve tekstilne tovarne (vodna turbina, parni stroj, vodna kotla in nekaj drugih). Kljub pomanjkljivi opremljenosti za izdelavo klobukov je tovarna leta 1921 začela s proizvodnjo. V želji po uspešnem in nemotenem delovanju tovarne so delničarji v letih po zagonu tovarne večino manjkajočih strojev poslali iz tujine. Do prve večje posodobitve Šeširjevega strojnega parka je prišlo v letih 1934 in 1936, ko se je začela počasna modernizacija tovarne. Do leta 1938 so v tovarni zamenjali oziroma posodobili že tri četrtine strojev. Že v času po drugi svetovni vojni, ko se je slovenska (tekstilna) industrija znova zaganjala, so bili Šeširjevi stroji zopet
zastareli in nevzdrževani. Tako je vodstvo tovarne v 50. letih 20. stoletja ponovno nakupilo nove stroje in tako moderniziralo strojni park.
Naslednja velika modernizacija strojev (in prostorov) je v tovarni stekla med letoma 1960 in 1964, ko so zamenjali dve tretjini strojne opreme. Kasneje so postopoma zamenjali še preostalo tretjino strojev. Zadnja večja modernizacija je bil povsem nov obrat na Trati pri Škofji Loki (1975), ki so ga opremili z novimi stroji. V Šeširjevih delavnicah na Spodnjem trgu pa so le še v manjšem obsegu menjali in posodabljali strojno opremo. Leta 2019 so bili Šeširjevi stroji prodani na Kitajsko.
T. i. rajsarca oziroma transporter za pihalni stroj, ki je bil v tovarni že od leta 1922. Foto: Avgust Blaznik, fototeka Loškega muzejaT. i. plozarca oziroma stroj za pihanje dlake, s katerim so dlako očistili nesnage in ostankov kože, preden je šla v nadaljnjo obravnavo. V tovarno je bil nameščen že pred 2. svetovno vojno. Foto: Avgust Blaznik, fototeka Loškega muzejaBoben za mešanje dlake, ki se je vrtel in s katerim so dodatno trgali in mešali dlako različnih kvalitet in različnih partij, da so dobili želeno mešanico. Foto: Sašo Kočevar, fototeka Loškega muzejaStope, s pomočjo katerih so izvajali grobo valjkanje, kjer so se tulci mečkali. Foto: Sašo Kočevar, fototeka Loškega muzejaPhalni stroj v valjarni, v katerem se je s pomočjo vakuma mešanica dlake prijela na zvon oziroma tulec za klobuk. Foto: Sara Šifrar Krajnik, fototeka Loškega muzejaStroj za ribanje tulcev, katerega drobni kristalčki na smirkovem papirju so odrezali oziroma prerezali dlako in tako zagotovili, da je bila krajša dlaka gostejša po vsej površini. Foto: Sašo Kočevar, fototeka Loškega muzejaMultiroler (valjarna), s pomočjo katerega so valjkali, da je dobila polst želeno debelino in preplet dlak. Foto: Sašo Kočevar, fototeka Loškega muzejaListrirni stroj, s pomočjo katerega so povečali sijaj klobuka. Foto: Sara Šifrar Krajnik, fototeka Loškega muzejaPihalna komora, trgalni volk in donos dlake – že zmešano dlako so dodatno zrahljali in premešali. Foto: Biljana Ristić, fototeka Loškega muzejaStroj za raztegovanje glave klobuka, s katerim so raztegovali tulec, da je dobil želeno velikost oziroma številko (obseg glave). Foto: Sara Šifrar Krajnik, fototeka Loškega muzeja
Prijavite se na Novičnik
Novice in dogodki Loškega muzeja direktno v Vaš e-predalnik!