Imenitne sveže postrvi ali kaj je na Loškem jedel Paolo Santonino

Odlomki iz popotnega dnevnika

Kancler oglejskega patriarha Paolo Santonino (okoli 1440–1510) je na treh vizitacijskih popotovanjih v letih 1485 do 1487 spremljal škofa Petra Carlija, patriarhovega generalnega vikarja, na poti v "nemške dežele", ki so bile podložne oglejski Cerkvi. Namen teh vizitacij je bilo preverjanje pravnih norm in opravljanje inventure po cerkvah. Santonino je v svojih zapisih posebno pozornost namenjal jedem, s katerimi so postregli njemu in ostalim lačnim članom vizitacijske odprave.

Santonino je bil v Loki maja leta 1485, vendar kosilo takrat ni napravilo posebnega vtisa nanj. V Loko je pripotoval iz vasi Grahovo, kjer je za kosilo jedel "dobre postrvi". Nato so se takoj odpravili naprej v vas Kompolje, kjer jih je pričakala le borna večerja. Obilen in bogat obed je Santonino dočakal šele v fari sv. Jurija v Konjicah, kjer so poleg postrvi in piškurjev postregli še z mladimi jeguljami.

Konec meseca avgusta leta 1486 se je Paolo Santonino s škofom Petrom Carlijem ponovno odpravil "posvečevat cerkve in vizitirat duhovnike." Skupina je 26. avgusta zapustila domači Čedad in po dveh dneh je v Kobarid prišla v gosti megli, zvečer istega dne pa so se že odpravili v Tolmin. Naslednje jutro so odšli v "malone neprehodne gore", je potožil Santonino, in ravno ob času kosila prispeli v vas Grahovo. Hiša, v kateri naj bi se odpočili, je bila na Santoninovo presenečenje polna dima in za delegacijo ni bilo ob njihovem prihodu še nič pripravljenega. Najprej so jim postregli z orehi, kozjim sirom in črnim rženim kruhom, ki pa je skupini vseeno dobro teknil, saj so bili zaradi dolge poti že zelo lačni. Temu so sledila še v vodi kuhana jajca, postrvi in pečeni piščanci. Škof Peter je "hlastno snedel" še pečenega polha, ki so ga posli ujeli med potjo. Santonino je pripomnil, da je škof polha pojedel sam. Ko so se okrepčali, so nadaljevali pot v Cerkno, od tam pa so se že zgodaj zjutraj naslednjega dne povzpeli na goro Oslice. Od grebena Oslice naprej je bilo gospostvo mesta Loke. Opoldne istega dne so utrujeni prispeli v prelepo vas Poljane (Polanum). Santonino je zapisal, da so takrat že "hudo lakoto trpeli". Ljubeznivo jih je sprejel poljanski župnik Janez in jim postregel z imenitnimi svežimi postrvmi. Santonino je občudoval prelepo reko Soro (Souura), polno rib, ki je "vasi v velik okras". Po kosilu so ob Sori po ravni cesti nadaljevali pot v Loko (Loch). V mestu jih je sprejel plemeniti in častitljivi Pankracij Ecker, župnik iz farne cerkve svetega Jurija. V svoji hiši jim je pripravil okrepčilo s številnimi in raznovrstnimi jedmi. Santonino je nato podal kratek opis Škofje Loke in omenil, da teče ob mestu proti severu reka Sorica (Sovuriza), ki daje dobre ribe, med katerimi za najboljše veljajo postrvi. Zadnji dan meseca avgusta so spet kosili pri župniku Eckerju, nato pa so se skozi Bitnje odpravili v Kranj. Tudi v Kranju ob obedu ni manjkalo postrvi, postregli pa so jim tudi z lipani. Drugega septembra je skupina že obedovala v samostanu Velesovo, vendar "niso postregli z ničemer, kar bi bilo vredno vplesti v pričujočo potopisno zgodbo". Ribe pa so bile glavna jed tudi še v Tržiču.

Svoja doživetja o deželi Kranjski je Santonino sklenil takole: "Kranjska ima lepo in rodovitno ravnico, po kateri se dvigajo griči, primerni za živinorejo in pašo. Cela dežela je polna hrušk in jabolk raznih vrst, orehov pa je malo. Nezanemarljive niso niti breskve, ki jih ni veliko, nekaj malega pa je tudi vinogradov, ampak le s kislim grozdjem." Vsekakor so se Santoninu v spomin bolj vtisnili bogati (ali nam nenavadni) obedi pri gospodih na Koroškem, na primer veverica v zeliščni omaki iz kraja Kočane, kot pa skromna ribja kosila na Loškem.

Pripravila: Nina Misson

Vir:

• Paolo SANTONINO, Popotni dnevniki 1485–1487, trans. Primož Simoniti, Ljubljana 1991.