Uprava

Ko je bilo zasebno Loško gospostvo leta 1803 podržavljeno, je s tem postalo del avstrijske državne uprave, po nekaj letih je postalo del Ilirskih provinc, nato pa je bilo ponovno vključeno pod avstrijsko oblast.

Po koncu lastništva Freisinških škofov je ozemlje nekdanjega Loškega gospostva med leti 1809 in 1813 postalo del Ilirskih provinc, ki jih je ustanovil Napoleon Bonaparte. Obsegale so Koroško, Kranjsko, Goriško, Istro, Hrvaško, Vojno krajino in Dalmacijo. Prebivalci so imeli ilirsko državljanstvo, uporabljali so cesarski grb in francosko zastavo. Vodil jih je generalni guverner, prvi med njimi je bil maršal Marmont. Uvedeni so bili nekateri francoski zakoni in upravne, šolske, cerkvene in druge reforme. 

Po ponovni vključitvi slovenskih dežel v avstrijsko monarhijo je bilo 1816 leta, kot posebna državnopravna enota, ustanovljeno Ilirsko kraljestvo. Avstrijske oblasti so nekatere upravne in gospodarske reforme Francozov obdržale, druge pa odpravile. Slovenske dežele so ostale v okviru Ilirskega kraljestva do leta 1849, ko se ta naziv zadnjič uporabi.

V drugi polovici 19. stoletja je v avstrijski monarhiji prišlo do sprostitve političnega, kulturnega in gospodarskega življenja. Po desetletnem Bachovem absolutizmu, ki je zatiral vsakršno politično ali nacionalno delovanje, se je s Februarskim patentom (1861) začelo ustavno in parlamentarno življenje. Do sprememb je prišlo tudi na upravnem področju, ko so bile uvedene enotne občine.