Cvetko Golar

CVETKO GOLAR (1879–1965), pesnik, pripovednik, dramatik

Rojen je bil v Gostečah kot najmlajši med sedmimi otroki. Njegova mati Marijana je bila Godčeva iz Drage, oče Jože pa je umrl, ko je bil Cvetko star šest let. Leta 1886 je začel obiskovati loško meščansko šolo, do katere je dnevno pešačil iz Gosteč. Ker je bila pot zanj prenaporna, je mati njegovo nadaljnje šolanje zaupala učiteljici Franci Platišnikovi. Leta 1890 se je vpisal na ljubljansko gimnazijo (bil je sošolec Josipa Murna), jo obiskoval do šestega razreda, potem pa šolanje opustil. Naselil se je v ljubljanski Cukrarni in tam živel do leta 1901, ko je odšel v Celje. Leta 1905 se je vrnil v Ljubljano. Med prvo svetovno vojno je bil vpoklican v vojsko in služil je v zaledju. Leta 1924 se je poročil z Angelo Karba. Živela sta v Ljutomeru, kjer je Cvetko Golar leta 1965 umrl.

Ko je Golar živel v Ljubljani, je svoje pesmi objavljal v Ljubljanskem zvonu in Slovanu. Prvo pesniško zbirko Pisano polje je izdal leta 1910, sledile so še Rožni grm (1919), Poletno klasje (1923), Njiva zori (1927) in Veseli svati (1942). Bil je sodobnik moderne, vendar folklorno usmerjen. Njegova lirika je bolj opisna kot izpovedna, v motivih pa opeva poletno gorenjsko pokrajino. Številne njegove pesmi so bile tudi uglasbljene (Pelin roča).

Skoraj istočasno kot pesmi je Golar začel pisati tudi prozo, ki jo je objavljal predvsem v časopisju (Domovina, Zabavna knjižnica, Knezova knjižnica, Slovenski narod). Leta 1914 je izdal zbirko Kmečke povesti, leta 1923 pa še zbirko Pastirjeva nevesta, v kateri je objavljena tudi povest Bratje in sestre v Gospodu, ki še danes velja za eno njegovih glavnih proznih del. Tako v njegovi prozi kot poeziji prevladujejo simboličnost dogodkov, impresionistična barvitost, fantastičnost in poetična idila, prepletena s čistim realizmom.

Nekoliko pozneje se je Golar bolj posvečal dramatiki. Napisal je igre Vdova Rošlinka (1925), Zapeljivka (1931), Dve nevesti (1932), Ples v Trnovem (1942) in ljudsko igro Slepe miši (pozneje imenovana Dva mlada para). Pisal je tudi priložnostne enodejanke (Njen soprog, Svatba dveh bratov, Take so itd.). Golarjeve igre so uprizarjali po mnogih slovenskih poklicnih in amaterskih igriščih (v Chicagu in Clevelandu, Zagrebu, Pragi, Subotici itd.). Do leta 1948 je bil po Cankarju najbolj igrani slovenski avtor v ljubljanski Drami. V svoji dramatiki se je Golar posvečal večinoma kmečki tematiki, opozarjal na razlike med bogatimi in revnimi, kritiziral hlinjeno pobožnjakarstvo in lažno moralo. 

Danes se v Škofji Loki po njem imenuje Osnovna šola Cvetka Golarja, leta 2015 pa je bila v Ljutomeru odprta Spominska soba Cvetka in Manka Golarja. Manko Golar (1911–1988) je bil Cvetkov sin ter pesnik, pripovednik in pedagog.

Literatura:

• Slovenski biografski leksikon, Cvetko Golar
• Branko Berčič, Cvetko Golar, v: Loški razgledi, št. 1, let. 2, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1955
• Janko Krek, Življenje in delo Cvetka Golarja do leta 1924, v: Loški razgledi, št. 1, let. 5, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1958
• Janko Krek, Dramatika Cvetka Golarja (ob 90-letnici rojstva), v: Loški razgledi, št. 1, let. 16, 1969
• Enciklopedija Slovenije, geslo Cvetko Golar, 3. zvezek, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1989.
• Odprta spominska soba Cvetka in Manka Golarja, portal Prlekija on net.