Sreda, 19. september 2018
Martin iz Škofje Loke
Mož s peresom, ki se ni nikoli zmotil
Martin iz Loke je poleg slikarja freskanta Jerneja iz Loke in stavbenika Jurka iz Loke tretji srednjeveški oz. zgodnje novoveški umetnik Škofjeloškega območja, ki ga poznamo po imenu. Njegovo ime se nam je ohranilo v kolofonu Škofjeloškega rokopisa, pisanega sicer v nemščini vendar z najstarejšim zapisom slovenskih imen za mesece. Rokopis se danes hrani na Dunaju, v Avstrijski Nacionalni biblioteki (ÖNB, Cod. 2821). Umetnika Martina iz Loke in njegovo delo nam je v svoji razpravi Roka s peresom (2014) približala ddr. Nataša Golob.
Martin iz Loke je bil kopist, t.j. prepisovalec rokopisov, ki nam je poleg Škofjeloškega rokopisa zapustil še en rokopis (Seifrit, Alexander), ta se danes hrani v Rimu. Škofjeloški rokopis je knjiga z naslovom Summa confessorum Bertholda iz Freiburga, napisana v nemščini, latinščini in slovenščini. Navodilom za spovedovanje na 157 listih sledi nekaj kratkih besedil na 7 listih (astronomsko-astrološke napovedi o značaju otrok, rojenih v posameznih mesecih leta, judovska prisega, o vplivu posta, o zlatih številih, o skrbi za konje …). Na hrbtni strani 157. lista se je prepisovalec tudi “podpisal” in zapisal, kdaj je delo dokončal. Njegov latinski zapis se v prevodu glasi: “Leta Gospodovega tisoč štiristo šestinšestdesetega je končana knjiga z roko Martina iz Loke na dan svetega Valentina.”
Ker je Martin poleg osebnega imena zapisal tudi krajevno ime, vemo, da je svoje delo takrat opravljal izven domačega kraja, najverjetneje na Dunaju. Za to, da je Škofjeloški rokopis nastal na Dunaju, govori tudi bavarsko-avstrijski dialekt in slikarski okras s potezami dunajskega knjižnega slikarstva, ki je blizu Ulricha Schreierja in njegovi delavnici. Znan je tudi naročnik tega dragocenega rokopisa, ki je edini med 105 ohranjenimi rokopisi Bertolda iz Freiburga okrašen s slikarskimi inicialami. To je bil kranjski vitez Henrik Egkh - Brdski (+1509). Za to govorita njegov grb in grb njegove žene Marjete Vogrske, ki sta upodobljena na 11. listu rokopisa.
Vrednost Martinovega dela pa ni le v zapisu slovenskih imen za mesece iz 60. let 15. st., ki nam jih je posredoval na hrbtni strani 157. lista, ampak tudi v njegovem jezikovnem znanju. Večina kopistov, njegovih sodobnikov je bila sposobna pisati v dveh jezikih in več tipih pisav. Martin pa je bil tega vešč kar v treh jezikih, v nemškem, latinskem in slovenskem. Pri tem je bil brezhiben - kopist, ki se ni nikoli zmotil. Poleg tega je bil tudi zelo učen mož. Zapis o planetih na 163. listu Škofjeloškega rokopisa ga uvrša med pesnike astroloških verzov v nemščini in nemška literarna zgodovina ga šteje za najboljšega srednjeveškega pesnika astronomsko-astroloških del.
Povezave:
Prispevek pripravila: Mira Kalan