Škof Abraham

Kdo je bil škof Abraham, ki mu je leta 973 nemški cesar podelil loško ozemlje?

Z darilno listino, izdano 30. junija 973 je nemški cesar Oton II. freisinškemu škofu Abrahamu podelil Loko - današnjo Staro Loko, zahodni del Sorškega polja do potoka Žabnice z naselbinama Žabnico in Suho ter Selško dolino s Selci. Še istega leta 23. novembra je sledila podelitev preostalega dela Sorškega polja (do kranjske ceste - “via Creinariorum”) ter spodnjega dela Poljanske doline do potoka Hotaveljščice. Tako je nastalo Loško zemljiško gospostvo (zemljiška gospostva so bila v fevdalizmu osnovne gospodarske, upravne, politične in kulturne enote). Z darovnicami, izdanimi 1002, 1030, 1215 in 1265 se je gospostvo še povečalo in bilo do sekularizacije 1803 najbolj enoto in največje zemljiško gospostvo na Kranjskem; obsegalo je 3% slovenskega etničnega ozemlja.

Škof Abraham je bil prvi zemljiški gospod Loškega gospostva. Ločani ga poznamo iz pripovedke o zamorcu v škofjeloškem grbu. Ta pravi, da je škofa, ko je nekoč potoval po Poljanski dolini, tam sredi gozda napadel medved. Na srečo je Abrahama spremljal pogumni temnopolti služabnik, ki ga je dobil v dar iz Ogleja. Ta je z lokom in puščico ubil medveda in tako škofu rešil življenje. Škof pa ga je v zahvalo dal upodobiti v loški grb. Podobo zamorca so v svoj grb prevzela tudi številna druga freisinška mesta in trgi na ozemlju današnje Nemčije (Garmisch-Partenkirchen), Italije (Innichen) in Avstrije.

Abraham (pred 940 - 994/993) je bil v resnici pomembna zgodovinska osebnost[1], zelo sposoben mož, ki je imel veliko versko in politično vlogo v obdobju vseh treh nemških vladarjev Otonov. Bil je tesen sodelavec Otona I. Velikega (936-973), nemškega in italijanskega kraja in cesarja. Škofovsko posvečenje je prejel 21. decembra 957 in postal škof v Freisingu na Bavarskem. Bavarska je bila pred tem več kot pol stoletja izpostavljena napadom Madžarov. Oton I. jih je 955 odločilno porazil na Leškem polju pri Augsburgu in tako zaustavil njihove vpade navzgor ob Donavi in prek današnjega slovenskega ozemlja v Padsko nižino. Še prej si je v prvem pohodu v Italijo 951/952 priključil langobardsko-severnoitalijansko kraljestvo, v drugem 961-965 ga je papež okronal za cesarja Svetega rimskega cesarstva, v tretjem pa dobil od papeža dovoljenje, da ustanovi škofijo v Magdeburgu - misijonarsko središče za slovanske dežele. Abraham je skupaj s cesarjem potoval v Italijo, 968 je obiskal Ravenno in 969 Rim. Oton I. mu je 972 v zahvalo podelil v fevd obsežno ozemlje v grofijah Treviso in Vicenza v Veronski marki.

Ko je Otona I. 973 na prestolu nasledil njegov sin, Oton II. (955-983), je bil Abraham ena najpomembnejših cerkveno-političnih osebnosti na jugovzhodu cesarstva. Samo dva meseca po začetku vladanja, 30. junija 973 mu je novi cesar podelil obsežno posest na Kranjskem (“Carniola - Creina marcha”), ki se takrat tudi prvič omenja (za primerjavo - 996 prva pisna omemba Avstrija - “Ostarrichi”). Nastalo je Loško gospostvo, locirano v neposredni bližini središča Kranjske marke, kar kaže na izjemno vlogo in pomen freisinške cerkve za cesarja. Abraham je 974 dobil vrnjene posesti v zgornji dolini Drave in v pokrajini Cadore, ki mu jih je podelil že Oton I., in 977/981 povečal posest v dolini reke Möll. Že od 9. st. pa je freisinška škofija razpolagala z dvema obsežnima ozemeljskima kompleksoma na Koroškem. Prvi je imel središče na Lurnskem polju, kjer se Möll izliva v Dravo, drugi na Otoku ob Vrbskem jezeru. Tako je sklenjena Abrahamova posest oz. posest freisinške škofije na zgornjem Koroškem segala vse od izvira Piave v Karnijskih Alpah ter Rienze in Drave v Pustriški dolini, navzdol po dolini Drave do Lurnskega polja, z verskimi središči v Innichnu/San Candido (benediktinski samostan), Brezni/Fresen (c. Sv. Petra), Požarnici/Pussarnitz (c. Sv. Mihalela) in v Zgornji Beli/Obervellach im Mölltal (c. Sv. Martina), v srednji Koroški pa zajemala območje Vrbskega jezera s središčem na Otoku/Maria Wörth (c. Primoža in Felicijana).[2]

Kljub naklonjenosti Otona II. se je Abraham 974 priključil zaroti velikašev, ki jo je vodil bavarski vojvoda Henrik II. Prepirljivec, in bil za kazen izgnan v samostan Corvey. Tam je bival do 979, nato pa se ni več zapletal v spore s cesarjem. Temu so botrovale nove politične razmere - 976 je bila ustanovljena vojvodina Koroška, ki je bila pred tem v personalni uniji sestavni del vojvodine Bavarske. Zdaj so se Abrahamove posesti nahajale tako na Bavarskem kot v vojvodini Koroški in v njej podrejenih markah/krajinah[3]. Zato je bil zainteresiran za red v cesarstvu. Mejnih krajin, podrejenih vojvodini Koroški, je bilo sedem: Veronska, Furlanska (z Goriško), Istrska, Kranjska, Savinjska, Podravska in Karantanska krajina (kasnejša Štajerska). Vse, razen Veronske marke skupaj z vojvodino Koroško predstavljajo temelje slovenskih zgodovinskih dežel (Koroška, Goriška, Kranjska z Istro, Štajerska), ki so se izoblikovale do 13. st. in obstajale do 1918.

Pripravila Mira Kalan.