Votivi

Votiv je predmet, “ki je zaradi zaobljube, storjene v nesreči ali zahvale za izkazano milost ali vnaprejšnje svete zaščite podrejen Cerkvi ali posvečen svetim osebam.” [1] Votiv ali zaobljubni dar je tridimenzionalni predmet, ki s svojo plastično obliko oponaša obliko živalskega ali človeškega telesa ali njegovega posameznega organa. Pojem zaobljubiti se pa predstavlja skupek dejanj, s katerim vernik opravi romanje, spoved, sodeluje pri liturgiji in sprejme obhajilo ter votiv postavi na oltar v posebnem obhodu po liturgični slovesnosti. 

Darovanje votivov ali zaobljubnih darov je bila ena od metod ljudske medicine. Ljudje so verovali, da zbolimo zaradi svoje grešnosti, zato je bolezen povezana tudi z Bogom in svetniki, ki imajo možnost, da človeka rešijo vsega zla, če se nanje obrnemo z molitvijo. Votiv s svojim obstojem v svetišču/cerkvi kaže svetniku, kateri organ je bolan in potreben zdravljenja. Če je do ozdravitve že prišlo, votiv izraža prošnjo in zahvalo, da bi se pridobljeno zdravje ohranilo tudi v prihodnosti.

Darovanje votiva ob zdravstvenih težavah ali kot zahvalo za ozdravitev spremlja človeka od pradavnine do danes. Običaj zaobljubljenega darovanja je katoliška cerkev hitro sprejela in ga vključila v svoj liturgični obrazec. Voščeni votivi so bili dejansko oblika darovanja voska cerkvi, ki ga je rabila v obredne namene. Na Loškem so votive darovali v Crngrobu, Gorenji vasi v Poljanski dolini, Sori, Stari Loki in Sv. Andreju nad Škofjo Loko.

Poznamo tudi votive za večkratno votiranje. Ob godu cerkvenega patrona je kmečki gospodar dal cerkvenemu ključarju “ofer” v naturalijah, kasneje v denarju, ta pa mu je izročil nekaj figuric domačih živali. Gospodar jih je nesel okoli oltarja in jih položil na menzo pred oltarjem, kot priprošnjo za zdravje živine. Po opravljenem obredu je cerkveni ključar figurice pobral in shranil za naslednje leto. Ta običaj je poznan tudi na Loškem (Stara Loka, Sora pri Medvodah). Figurice živine, volovske vprege, krave, konja, svinje, so izrezljane iz lesa, včasih so ročno modelirane iz voska. Starejše predhodnice so bile najverjetneje voščene. 

Železni/kovinski votivi so pri nas zelo redki, lesenih največ najdemo na Gorenjskem. Splošno razširjeno gradivo za izdelovanje votivov je bil vosek. Voščene votive so izdelovali lectarji od 17. stoletja naprej. Vosek so vlivali v dvojne lesene modele. Prodajali so jih v delavnicah in po sejmih. Iz ohranjenih oblik, ki večinoma datirajo v 19. stoletje, so se ohranile naslednje oblike votivov: molilec, molilka, oči, roka, noga, dete, srce, svinja, krava s teličkom, konj.

Na Slovenskem so votive darovali v številni cerkvah od srednjega veka naprej do druge svetovne vojne. K zatonu je v veliki meri prispevala tudi povojna oblast.

 

Pripravila: Mojca Šifrer Bulovec

 

Literatura:

Makarovič, Gorazd: Votivi. Zbirka SEM, Ljubljana 1991.

Makarovič, Gorazd: Votivne figurice. Slovenska Ljudska umetnost. Ljubljana 1918, str. 122-127.

Dugac, Željko: Votivni darovi sv. Roku kot priprošnja za zdravje. Etnolog, 2000/10, str. 95-107

 

[1] Gorazd Makarovič: Votiv. Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana : Mladinska knjiga, 2004, str. 684