"Ali ste ta avto kupili ali ste ga sami naredili?"

V vodniku iz leta 1962, ki nosi naslov Autoführer durch Jugoslawien, je zapisano, da so v Jugoslaviji odprli novo, moderno cestno omrežje, ki voznike popelje po celotni državi. To novo omrežje, imenovano cesta bratstva in enotnosti, se je vilo skozi višinske in nižinske predele Jugoslavije, od meje z Avstrijo do Zagreba, nato dalje proti Beogradu, skozi Šumadijo in sotesko Morave do reke Vardar ter preko grške meje.

Poleg tujih avtomobilskih znamk je cesta bratstva in enotnosti ugledala tudi vozila domače proizvodnje, ki so kreirala jugoslovansko avtomobilsko krajino. Leta 1954 je namreč tovarna Zastava iz Kragujevca sklenila pogodbo o odkupu licence z italijanskim Fiatom. Dobro leto zatem so v Kragujevcu začeli proizvajati legendarnega fička.

Prva leta po vojni so si le redki lahko privoščili osebni avtomobil, s povečevanjem kupne moči tekom 60. let pa je začela naraščati tudi prodaja avtomobilov v Sloveniji in ravno 60. leta so za mnoge družine pomenila čas nakupa prvega avtomobila. Kupna moč za nakup najbolj iskanih industrijskih proizvodov, med njimi tudi osebnega avtomobila, je še dodatno naraščala tekom 70. in v 80. letih.

Avtomobili so se pri nas prodajali, zlasti iz Kragujevca. Zastava je bila jugoslovanska proizvodnja. Nakup pa je potekal tako, si šel v Ljubljano, v Šiško na Slovenija avto. Tam si se vpisal, da bi rad kupil avto in se postavil v vrstni red. Mi smo že pozabili, da smo bili vpisani. Vmes smo že drug avto, rabljen, kupili, potem pa dobimo pošto, da lahko pridemo po nov avto v Šiško. /…/ To so bile stoenke, yugoti ali pa fičoti, samo nisi zbiral barve, samo model si lahko izbral.

B. K., 8. 4. 2021

Število osebnih avtomobilov se je tekom desetletij povečevalo tudi v Škofji Loki. Če je bilo leta 1969 v občini prijavljenih 1.866 osebnih vozil, pa je to število že z letom 1971 naraslo na 2.855. Število se je tekom 70. let še povečevalo in tako je bilo leta 1982 v Škofji Loki prijavljenih že 8.172 osebnih vozil, leta 1989 pa kar 10.906.

Med številnimi avtomobili se srečamo tudi s fičkom, ki je svojo cestno kariero in avtomobilsko zvezdništvo zgradil kot "tisto malo vozilo, ki je motoriziralo Jugoslavijo". Kljub temu da je bil namenjen manjšemu številu potnikov in premagovanju krajših razdalj, so z njim na drugi konec države potovale celotne družine.

Fičko je prišel povsod in vse smo imeli gor. Če nismo mogli notri stlačit, smo pa na streho dali. Smo prevažali gor šotor, mize, stole, vse smo stlačili nanj, mi smo se pa v fičkota stlačili.

M. L., 27. 7. 2022

Fičo je tekom svojega obstoja postal označevalec jugoslovanskega vsakdana. Ropotal je po ulicah in mestih jugoslovanskih republik, z njim se srečamo tudi preko jugoslovanskih meja. Zgodbe o potovanju s fičotom na neki točki pripovedovanja največkrat privedejo do "zakuhal je motor", s čemer se je srečal tudi par iz Škofje Loke.

Do Nemčije se je fičkom vozilo kar dva dni. Do Münchna, tam smo prespali in potem naprej. Nemci so se kar čudili, da sva se s fičkom pripeljala tako daleč. Pot nas je potem iz Nemčije vodila v Švico. Peljali smo se skozi Zürich in tam nam je fičko zakuhal. Odprl sem pokrov, da bi se ohladil, mimoidoči Švicarji, domačini, pa so se zafrkavali in govorili: 'Poslušajte, ali ste ta avto kupili ali ste ga sami naredili?'

F. Š., 28. 11. 2021

Spomine na prvorojenca kragujevške Zastave ljudje obujajo še danes. Za veliko družin je bil to prvi avto ter poleg kolesa in motorja mnoga desetletja edino prevozno sredstvo. Spominjajo se nakupa tega legendarnega vozila, nekateri ga primerjajo celo z rojstvom v družini. Spomin na ta mali avto se pri ljudeh prepleta s spominom na dolge kolone, ki so se vile proti morju, in na preživljanje počitnic.

O svojih spominih na počitnice s fičkom sta spregovorila tudi dva sogovornika, ki sta se se v poletju 1965 odločila, da ju bo fičo popeljal v Grčijo. Šotor in vso opremo za kampiranje sta naložila na streho ter se odpravila po cesti bratstva in enotnosti preko Ljubljane do Beograda ter dalje preko Niša in Sofije do meje z Grčijo. Na tem mestu pa se je za fičota začela prava preizkušnja. Malo izven Sofije je bil namreč most, ki ga je prečkala železnica, namenjen za vlake in avtomobile. Z naloženim fičkom sta se zapeljala na tirnice, ki so malo prevozno sredstvo tako pretresle, da se je zlomil prtljažnik na strehi. Kaj zdaj? Vso opremo sta preložila v avto, ki je bil v trenutku natlačen do vrha. V Atenah sta se z malim fičkom srečala s štiripasovno cesto, ob vračanju preko Ohrida in Prizrena proti Črni gori pa sta doživela še drugo večjo dogodivščino. Na avtokarti, ki sta jo brala, je bilo napisano "suhi breprašnjavi put", cesta, po kateri sta se peljala, pa je bila čisto nasprotje.

Na tistem 'putu' je bilo toliko peska, da smo vklopili brisalce ter škripali z zobmi, saj je pesek prišel v avto in smo ga imeli povsod. /…/ 300 km smo vozili skoraj 10 ur, saj nismo videli nič pred sabo.

M. Š., 28. 11. 2021

Pot sta nadaljevala preko Črne gore do Dubrovnika ter dalje po Jadranski magistrali do Škofje Loke.

Pripravila: Sara Šifrar Krajnik

Literatura:

• Almanah Občine Škofja Loka za leto 1971, Škofja Loka, 1972.
• Almanah Občine Škofja Loka za leto 1982, Škofja Loka, 1983.
• Almanah Občine Škofja Loka za leto 1989, Škofja Loka, 1990.
• Pogačar, Martin, Fičko po Jugoslaviji: Zvezda domačega avtomobilizma med cestami in spomini. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016.
• Pogačar, Martin, Kaj je ostalo od avtomobilskega fenomena Fičo?. V: Made in YU 2015, Tanja Petrović in Jernej Mlekuž, ur. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016. Str. 118-141.
• Popović, Vojislav, Autoführer durch Jugoslawien: Reiseführer “Jugoslavija”. Beograd: Publicističko-Izdavački zavod “Jugoslavija”, 1962.
• Rendla, Marta, “Kam ploveš standard?”: življenjska raven in socializem. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2018.