Zlati dražgoški oltarji
Štirje zlati dražgoški oltarji, ki se danes nahajajo v grajski kapeli, so izjemnega umetnostnega in zgodovinskega pomena ne le za Škofjo Loko in Loški muzej, temveč tudi za slovenski kulturni prostor. Poleg tega da veljajo za najlepše slovenske zlate oltarje, spadajo tudi med zgodnejše umetnostnozgodovinske muzejske predmete, ki jih je tekom svojega večdesetletnega delovanja pridobil Loški muzej za svojo zbirko. Oltar sv. Lucije (1658), oltar sv. Ane (1628), oltar sv. Miklavža (1660) in oltar sv. Antona (1689) se danes nahajajo v grajski kapeli, za seboj pa imajo kar burno pot.
Prvotno so oltarji stali v cerkvi sv. Lucije v Dražgošah. V času 2. svetovne vojne, leta 1942, so Nemci požgali vas in tudi porušili cerkev. Preden pa so cerkev podminirali, je takratni tajnik Muzejskega društva Anton Kržišnik s pomočniki uspel oltarje rešiti pred uničenjem, jih razdreti in odpeljati v kapucinski samostan v Škofji Loki. Nemci so jih zatem sicer hoteli odpeljati v Nemčijo, a k sreči do tega ni prišlo. Ko je po koncu vojne, leta 1946, Loški muzej dobil prostore za svoje nove muzejske zbirke v Puštalskem gradu, so tja preselili tudi dražgoške oltarje. Od tam so se nato leta 1959 skupaj z muzejem preselili na Loški grad, kjer imajo v grajski kapeli še danes svoje stalno mesto.
Dražgoški oltarji predstavljajo značilen tip lesenih, baročno izrezljanih in bogato pozlačenih oltarjev, tipičnih za 17. stoletje, in kažejo razvoj rezbarstva na loškem v tem času. Stilno podobne oltarje najdemo še v Crngrobu, na Suhi, v Volči, na Križni gori in drugod. Če se pri stranskem oltarju sv. Ane še zazna vpliv italijanske renesanse (delo loške delavnice Jamškov) in je glavni oltar sv. Lucije (izdelal mojster Korneli iz Ljubljane) že bolj v duhu 17. stoletja, pa sta oba stranska, oltar sv. Miklavža in oltar sv. Antona, že popolnoma baročno razbohotena (oba sta verjetno delo iste delavnice).
Z oltarji kot primerki bogate pozlate je povezana tudi zanimiva legenda. Ta govori, kako je vaščanom, medtem ko so mojstri rezljali oltarje, zmanjkalo denarja za zlatenje. Pa je nekega dne mežnarja prebudilo žuborenje potoka in je videl, da v cerkvi teče zlat studenec. Z njim so mojstri nato pozlatili oltarje. Ko so bili oltarji pozlačeni in so vaščani izvedeli za potok, so hiteli z vedri, da bi si natočili zlata, a je med tem studenec že usahnil.
Danes so oltarji v kapeli postavljeni tako, da je, kot v Dražgošah, v središču glavni oltar sv. Lucije. Žal pa manjka kar nekaj kipcev, zlasti na oltarju sv. Ane, ki jih je takrat, ko so reševali oltarje pred rušenjem, okupatorju vseeno uspelo odnesti s seboj. Danes prav ti oltarji privabljajo na grad in v Škofjo Loko obiskovalce s celega sveta.
Pripravila: Barbara Sterle Vurnik
