Zlati oltar sv. Ingenuina iz Dražgoš

Zlati oltarji

V grajski kapeli Loškega gradu hranimo štiri baročne zlate oltarje, ki so posvečeni sv. Ani, sv. Luciji, sv. Ingenuinu ter sv. Antonu. Dražgoški oltarji so primer tipa lesenih, baročno izrezljanih in bogato pozlačenih oltarjev, tipičnih za 17. stoletje, in kažejo razvoj rezbarstva na Loškem v tem času. Nastali so v znanih rezbarskih delavnicah, v Jamškovi v Škofji Loki ter Kornelijevi v Ljubljani.

Legenda

Z oltarji kot primerki bogate pozlate je povezana tudi zanimiva legenda. Ta govori, kako je vaščanom, medtem ko so mojstri rezljali oltarje, zmanjkalo denarja za zlatenje. Pa je nekega dne mežnarja prebudilo žuborenje potoka in je videl, da v cerkvi teče zlat studenec. Z njim so mojstri nato pozlatili oltarje. Ko so bili oltarji pozlačeni in so vaščani izvedeli za potok, so hiteli z vedri, da bi si natočili zlata, a je med tem studenec že usahnil.

Kdo sta neznana škofa?

Oltar sv. Ingenuina je nastal okrog leta 1660. V njegove tri niše so postavljene figure svetnikov, med katerimi najbolj izstopa sv. Miklavž na desni strani. Njegov prepoznavni atribut so tri zlata jabolka v rokah. Predstavljajo namreč doto, ki jo je Miklavž, kakor pravi legenda, priskrbel trem revnim dekletom. Šele pred kratkim pa smo odkrili tudi, kdo sta preostala dva svetnika na oltarju in zakaj sta upodobljena.

Glavni oltarni svetnik je v virih naveden z različnimi imeni, največkrat kot sv. Ingenuin ali sv. Novina. Njegova identifikacija je otežena, saj je upodobljen zgolj s splošnimi škofovskimi insignijami, kot sta škofovska palica (pastoral) in pokrivalo (mitra), medtem ko je kipar pomemben atribut skril na stebre oltarja – vinsko trto. Slednjo kot bistveni predmet, po katerem prepoznamo sv. Ingenuina, omenjajo tudi splošne hagiografije.

Svetniku sta pri nas posvečeni le cerkev v Koroški Beli pri Jesenicah ter kapela na Blejskem gradu. Zakaj so torej tega, na Slovenskem redko prisotnega svetnika postavili kot glavno figuro na enega od dražgoških zlatih oltarjev, dolgo časa ni bilo znano.

Za razumevanje njegove vloge na Loškem, je treba pogledati nazaj v 10. stoletje, ko je svetorimski cesar Oton II. nekaj našega ozemlja dodelil novim posestnikom. Na eni stani je škofom iz Freisinga podaril del škofjeloškega območja, v katerega so spadali tudi Železniki z Dražgošami, na drugi strani pa škofom iz Brixna bližnjo okolico Blejskega jezera. Sčasoma sta se freisinška in briksenska posest širili ter od leta 1063 celo mejili ena na drugo.

Prvi škof briksenske škofije je bil sv. Ingenuin (umrl okrog leta 600), čaščenje katerega je v freisinško gospostvo najverjetneje prišlo neposredno iz sosednje škofije. K temu, da so ga upodobili na zlatem oltarju v dražgoški romarski cerkvi, je botroval njegov patronat, saj je zavetnik rudarjev, ki so se mu v varstvo priporočali fužinarji iz Železnikov.

Ob tem se je razjasnilo tudi, kdo je svetnik na levi strani oltarja, ki je bil prav tako do letos neznan. Čeprav so ga največkrat imenovali kar “škof”, se je izkazalo, da gre pravzaprav za papeža, kot nakazujejo tudi atributi: papeška tiara in papeški križ na feruli (palici). Gre torej za figuro papeža Gregorja Velikega, ki je bil Ingenuinov sodobnik, v čemer je iskati razlago za njuno upodobitev na istem oltarju. Sv. Ingenuin je bil sprva sicer nasprotnik papeža, a je kasneje postal celo Gregorjev sodelavec.

Pripravila: Petra Čeh, november 2021