Skok na vsebino // Skok na navigacijo
Novičke iz Loškega muzeja Foto: Sašo Kočevar
Čestitke ob 27. aprilu, dnevu upora proti okupatorju ter ob 1. maju, mednarodnem prazniku dela!
V torek, 30. aprila in v petek, 3. maja bo uprava zaprta. Dosegljivi bomo na telefonski številki 04/ 517 04 00, od 10h dalje.
Vsak drugi ponedeljek popoldne lahko na Radiu Sora poslušate kratke prispevke kustosov Loškega muzeja. Arhiv oddaj je objavljen na spletni strani Radia Sora, sedaj pa tudi na naši spletni podstrani Muzej+.
Vabljeni k poslušanju!
S pojavom stalne naselitve, razvojem civilizacije in nastankom urbanih središč so ljudje živeli v strnjenih naseljih tesno drug ob drugem. Vsakdo je imel v svojem bivališču tudi osebno lastnino, ki je ni želel deliti z drugimi, prav gotovo pa ne z nepridipravi, ki so obstajali vse od začetkov človeštva in se skušali vsaj tu in tam malo okoristiti tako, da so kaj odtujili oziroma si “izposodili” od nič hudega slutečega soseda ali iz njegove hiše. Da bi kraje preprečili oziroma tatovom vsaj močno otežili delo, so ljudje začeli zaklepati svoja bivališča in na vrata hiš nameščati take in drugačne zapahe ter ključavnice.
Peča je naglavna ruta, urezana kvadratno, redkeje pravokotno ali trikotno. Na glavo se polaga, guba ali zavezuje tako, da bolj ali manj pokriva lase in vrat, obraz pa pušča odkrit. Sodi med najstarejše in najsplošneje razširjeno pokrivalo v številnih kulturah.
Na Slovenskem se peča v pisnih virih prvič omenja leta 1334: “Žene s Kranjskega so nosile na glavi belo strjeno ruto, ki je visela doli po hrbtu in del tega zakrivala.” Vse do konca 15. stoletja so jo nosile ženske vseh družbenih skupin, od fevdalk, meščank do kmetic.
V 16. stoletju so fevdalke in meščanke začele pečo nadomeščati z drugimi pokrivali – avbami, klobuki, zavijačami in kapami, a je še niso popolnoma opustile vse do konca 18. stoletja. V prvi polovici 19. stoletja so se s pečo pokrivale le še kmetice, ki so jo ponekod kot pražnje/svečano pokrivalo obdržale do srede 20. stoletja.
Dogodek Pripovedke ob peči z Mašo Butič, napovedan to sredo, 10.4., ob 19. uri je prestavljen na sredo, 22.5., ob 19. uri. Hvala za razumevanje.
V aprilu bo Loški muzej odprt po zimskem odpiralnem času in sicer od torka do nedelje med 10. in 17. uro, Galerija Ivana Groharja pa od torka do nedelje od 10. do 14. ure, ob sredah do 17. ure.
Ob napovedanih večernih dogodkih, bo muzej podaljšal obratovalni čas do pričetka dogodka.
V nedeljo, 31. 3. praznujemo veliko noč in muzejska vrata bodo na ta dan ostala zaprta. Želimo vam mirne velikonočne praznike.
“V Loki vse diši po veliki noči, po zemlji, soncu, pomladi in sreči, ” je leta 1809 v svoj dnevnik zapisala Ločanka Karolina Pasler[1]. Pomembno mesto med prazniki so imeli zlasti cerkveni, med katerimi je najpomembnejšega predstavljala ravno velika noč. Obhajanje velike noči je potekalo skozi celotno 19. stoletje, z izjemo obdobja Ilirskih provinc (1809–1913).
V sredo, 20. 3. 2024, ob 19. uri je svoja umetniška dela v Cafe Galeriji Pungert v Kranju na ogled postavil fotograf Andrej Perko, član Združenja umetnikov Škofja Loka. Ukvarja se predvsem s črno-belo, analogno in hibridno fotografijo ter starimi foto-grafičnimi tehnikami. Razstavljeni cikel fotografij s pomenljivim naslovom Korozija civilizacije, je projekt, ki je nastajal procesno.
Dva meseca po praznovanju svoje 70-letnice je 8. aprila 1938 Franja Tavčar. Franja se je v javno življenje na prehodu iz 19. v 20. stoletje zapisala kot vplivna narodna dama, predana društvena delavka, humanitarka, borka za ženske pravice, mecenka mladih umetnikov in ne nazadnje 'Visoška' gospa. Po smrti moža Ivana Tavčarja je ostala aktivna v javnem življenju. Na žalne slovesnosti so se ji prišli pokloniti pripadniki vseh slojev in stanov, dostojanstveniki, narodne dame, delavci in betežne starke. Prišli so iz Ljubljane, Beograda, Zagreba, Poljanske doline in drugih krajev. Rodbina je prejemala sožalja od blizu in daleč, med njimi tudi sožalno brzojavko od ministra za notranje zadeve dr. Antona Korošca. V prispevku je predstavljen podroben opis pogrebnih slovesnosti ob njeni smrti.