Kako smo se ženili?

Poroka kot obred sklenitve zakonske zveze med dvema osebama je bila dolga stoletja eden od najpomembnejših ritualov v življenju ljudi. V različnih oblikah jo poznajo v vseh kulturah sveta, vseh obdobjih zgodovine in vseh družbenih razredih. Poleg prehoda iz samskega v zakonski stan ima sklenitev zakonske zveze še druge družbene in kulturne vidike ter ekonomske razsežnosti, saj je bila v preteklosti pomemben način ohranjanja in izboljšanja družbenega in ekonomskega položaja posameznika ter njegove družine. Zaradi pomena zakonske zveze je poročni obred praviloma svečan in od najzgodnejše dobe povezan z mnogimi ženitovanjskimi šegami.

Kmečka “ohcet”

“Ženitve iz same ljubezni sklepajo se pri našem kmetu le redkokdaj, […]. Išče se tedaj neveste s primernim premoženjem, no poleg tega vsekako gleda tudi na njeno zunanjost, duševne lastnosti in zmožnosti. […] Roditelja, se zna, imata svojo odločilno besedo. […] Sploh se pa sme reči, […], sklepajo se vendar z radovoljnim privoljenjem od obeh strani, in kdo more trditi, da se v kratkem času znanja ne vname prava ljubezen?” (Letopis matice Slovenske, 1885)

Ko sta se fant in dekle, s privoljenjem njunih staršev, dogovorila za poroko, je bodoči ženin po vnaprejšnji najavi prišel na nevestin dom z očetom ali starešino. Tam so se z nevestinimi starši dogovorili o višini dote (denarno premoženje) in za tri oklice v farni cerkvi (tj. obvestilo o nameravani poroki; vsak, ki je vedel za kakšne zadržke, je o tem moral obvestiti župnika). Poleg dote je nevesta v zakon prinesla tudi balo, to je vse, kar je potrebovala v novem gospodinjstvu. Na Loškem so največkrat po balo prišli v četrtek, poročni obred pa je potekal v ponedeljek. Ko je bila bala pripravljena, jo je ženin z bratom ter fanti iz njegove vasi prišel iskat z okrašenim vozom. Ko je bila bala naložena in so jo želeli odpeljati, se voz ni mogel premakniti, ker je manjkalo peto kolo. To je bil velik hleb kruha iz bele pšenične moke, v katerega sta bila zasajena kuhinjski nož in šopek, simbol blagostanja neveste na novem domu. Nevestina mati ga je položila na voz, da je lahko speljal. Na vozu pa ni smela manjkati še kletka s petelinom, simbolom plodnosti. Če se je bodoča nevesta možila v drugo vas, so domači fantje vozu z balo na poti postavili zapreko, šrango. Bodoči ženin je moral plačati fantom odkupnino za nevesto, če je hotel nadaljevati pot.

Na dan poroke je ženin prišel po nevesto z okrašenimi vozmi in svojimi svati. Na nevestinem domu so mu ponujali lažne neveste, v “babo” preoblečene moške ali starejše ženske. Po nekaj poizkusih je na hišni prag le stopila nevesta, pogosto oblečena v narodno nošo. V navadi je bilo, da so se v narodno nošo oblekli tudi ženin in svatje. Bodoča ženin in nevesta sta pokleknila pred njene starše, ki so jima dali svoj blagoslov. Nato so krenili proti cerkvi, kjer sta se poročila. Po poroki so odšli na ženinov dom. Nevesto je na hišnem pragu sprejela tašča in ji izročila hleb kruha, sol, vino in hišni ključ ter jo tako priznala za “ta mlado”. Ženin jo je prenesel čez prag, nato se je s taščo sprehodila po hiši. Po ogledu se je začela ženitovanjska svatba, ki je lahko trajala tudi več dni. Taka kmečka “ohcet po starem” se je na Loškem le izjemoma obdržala še v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja.

Meščanska poroka

“Predno si izvoliš zakonski stan, dobro premisli, če si zanj. Kdor si izbira družico za življenje, pa gleda le na lepo postavo, na čedno zunanjost ali išče edinole denarja, bo težko srečno opravil. Zakonski stan zahteva resnih ljudi, prave ljubezni, pa tudi gotovosti, da v družini ne bo pomanjkanja.” (Terseglav, Knjiga o lepem vedenju, 1918)

V 19. stoletju je postala pomembna svobodna izbira partnerja, opevanje romantične ljubezni pa je ob tem doživljalo vrhunec. Gre za obdobje, ko začne v zakonsko zvezo vstopati ideja o ljubezni. Kljub temu so v 19. stoletju še vedno prevladovali zakoni iz koristi. Na to kažejo tudi poročne ponudbe v časopisju, v katerih se v mnogih primerih premoženje postavlja kot pogoj za sklepanje zakonske zveze: “Želi se seznanit 28 letni rokodelec in trgovec z gospodično od 20 do 25 let starosti, ki bi imela premoženja od 2 do 3 tisoč gld. [goldinarjev] in poštenih staršev. Ponudbe s slikami naj se pošljejo na upravništvo 'Slov. Gospod.' [...].” (Slovenski gospodar, 6. 12. 1906)

Pri izpovedovanju ljubezni, snubitvi in poroki so se mnogi meščani zgledovali po knjigah o pravilih dostojnosti in lepega vedenja. Po teh knjigah sodeč, naj bi bila predpogoj vsake misli na zakon resnična in globoka naravna ljubezen, podlaga za srečen zakon pa krščansko življenje. Od mladeniča se je pričakovalo, da se ne vdaja strastem in podlega alkoholu, da ni razdražljiv, čemeren ali pust ter da je delaven in potrpežljiv. Izvoljenka naj bi imela splošno dobre in prikupljive lastnosti, pomembno pa je bilo tudi njeno zdravje. Ob izpolnjevanju pogojev naj bi mladenič izvoljenki sporočil svojo namero in v primeru pozitivnega odziva pristopil do staršev. Sporazumu je sledila določitev datuma zaroke.

Dan pred poroko naj bi ženin in nevesta povabila manjše število sorodnikov in prijateljev na “slovo od fantovščine”. Za to priložnost so mladeniči ženinu kupili darilo za spomin, dekleta pa nevesti poročni venec, pajčolan ali šopek cvetlic. Leta 1854 se je v Škofji Loki poročil ranocelnik Anton Janez Grbec. Poroka je potekala v cerkvi sv. Jakoba, ohcet pa v domači hiši na Mestnem trgu: “Pred Grbčevo hišo so se prepeljavale s pisanimi trakovi okrašene kočije, svatje so se gnetli po štengah v prvi štuk in popoldne je zadonela godba […].” (Jamar Legat, Kaibetova hiša na škofjeloškem placu, 1998)

Pripravili: Mojca Šifrer Bulovec in Sara Šifrar Krajnik

Literatura:

• Cvirn Janez, Meščanska poroka, v: Drevesa: bilten slovenskih rodoslovcev 3(3/4), 1996, str. 7–8.
• Jamar-Legat Marija, Kaibetova hiša na škofjeloškem Placu: 1511-1914. Ljubljana: Sanjska knjiga, 1998.
• Kvartič, Ambrož, Od imena do spomina, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2023.
• Orel, Boris, Slovenski ljudski običaji, Narodopisje Slovencev 1, Založba Klas, 1944, str. 263–303
• Podlogar Alenka, Nedolžna belina: barve nevestinih oblačil, v: Folklornik: glasilo Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, namenjeno poustvarjalcem ljudskega izročila 6(1), 2010, str. 39–49.
• Remec, Franc Josip, Ženitvanjski običaji. A) Na Gorenjskem., Letopis Matice Slovenske, 1885, str. 94-110.
• Selišnik Irena, Ljubezen in prijateljstvo v drugi polovici 19. stoletja: Ljubezen je burja življenja, a prijateljstvo njega pokoj, v: Nečakov zbornik: Procesi, teme in dogodki iz 19. in 20. stoletja. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2018, str. 57–76.
• Sterle, Meta, Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja: 20. stoletje. Občina Škofja Loka (ur. Janez Bogataj et al.), Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana, 1984.
• Šmid, Olga, Selca nekoč, Turistično društvo Selca, 1973. 
• Terseglav Franc, Knjiga o lepem vedenju. Ljubljana: Katoliška bukvarna, 1918.
• Vodopivec Peter, O ženitni ponudbi ljubljanskega odvetnika hčerki trgovca Seuniga, v: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 54(3), 2006, str. 413–420.

Viri

• Mala oznanila, v: Slovenski gospodar 40(49), 6. 12. 1906, str. 7.